Cerkev, ki so jo v 5. stoletju postavili v bližini cesarskih prostorov ob vznožju griča Palatina, je najstarejša krščanska stavba na rimskem Forumu. Tedaj ena najpomembnejših sakralnih stavb mesta, ki so jo prekrivale najimenitnejše poslikave, je leta 847 doživela neslaven konec, ko se je ob potresu zrušil del cesarske palače in prekril stavbo cerkve. Po uničenju so cerkev opustili (papež Leon IV. je dal v bližini postaviti novo, poimenovali so jo Santa Maria Nova, danes pa je to Santa Francesca Romana), Santa Maria Antiqua pa je ostala pozabljena do leta 1900, ko so jo na novo izkopali.

Usodni potres cerkev obvaroval kasnejše prenove
V resnici je bil potres za zgodnjesrednjeveški spomenik neke vrste sreča v nesreči. Ker je bila opuščena, se je izognila kasnejšim prenovam, ki so, zlasti v obdobju baroka, marsikateri rimski cerkvi nadele novo podobo, srednjeveški okras pa je ostal za vselej izgubljen.

Po letu 1980 je bila Santa Maria Antiqua zaradi prenove zaprta za širšo javnost, vstop vanjo pa je bil dovoljen izključno za študijske namene. Obiskovalci večnega mesta bodo zdaj spet lahko vstopili v veličastno stavbo in se sprehodili pod monumentalnimi poslikavami s podobami svetnikov, svetopisemskih zgodb, cesarjev in papežev. V cerkvi se je ohranila ena najzgodnejših rimskih upodobitev Matere Božje iz 6. stoletja. Kot bizantinska kraljica sedi na prestolu z Jezusom v naročju, ozaljšana s svečano purpurno draperijo. Desno od Marije se je ohranila figura nadangela Gabriela, ki je del mlajše poslikave.

Slikarske mojstrovine zgodnjega srednjega veka
Freske pripadajo različnim obdobjem in kažejo na slogovni razvoj, ki ga je med 6. in 9. stoletjem prestalo stensko slikarstvo. Večinoma gre za tradicionalno starokrščansko ikonografijo - velike cikle s svetniki in prizori iz Jezusovega življenja. Pogled na ohranjene poslikave pokaže, kako je zgodnjesrednjeveška umetnost počasi opuščala antični iluzionizem, se odpovedala nujnosti posnemanja in figuram odvzela nekaj telesnosti, prostor pa sploščila v barvne ploskve. V ospredje so stopile transcendentalne teme, zato prostorska določila niso bila več pomembna, zreducirali so jih zgolj na nujne detajle, glavno izraznost pa prepustili barvi. Ta ni bila več zavezana posnemanju empirično zaznavnega sveta, ampak se je lahko odmaknila od realizma, ter modro barvo nadomestila s ploskvijo okre ali rdeče, skalovje pa obarvala v turkizne ali rdečerjave tone.

"To je Sikstinska kapela zgodnjega srednjega veka," je o poslikavah dejala umetnostna zgodovinarka Maria Andaloro, tudi kustosinja razstave, ki so jo pripravili ob odprtju prenovljenega spomenika. Postavitev so si zamislili v obliki digitalne projekcije, ki bo povečala in razložila nekaj temeljnih poslikav in prizorov.

Na ogled bodo znova postavili tudi eno najstarejših ohranjenih ikon na svetu, ki so jo po usodnem potresu prestavili v novejšo cerkev, po prenovi pa jo spet vračajo v njen prvotni dom. Obsežen konservatorsko-restavratorski poseg je stal približno 2,7 milijona evrov, sredstva pa je zagotovila italijanska država in Svetovni spomeniški sklad.