Teoretične razprave o sodobnem kiparstvu so po besedah kustosa razstave Sarivala Sosiča pogosto vezane na razmišljanja o razstavnih postavitvah. "Prav razstave so namreč tisti dogodki, na katerih se skulpture prostorsko vizualno udejanjijo, kar dokazujejo predvsem kiparska dela, ki so oblikovana in izpeljana z mislijo na določen razstavni prostor ter izbrano razstavno tematiko. S pomočjo razstavnih dogodkov in avtorskih postavitvenih principov se odpirajo mnoga strokovna vprašanja, vezana na sodobne kiparske prakse," piše.

Prerez sodobnega kiparstva so v Mestni galeriji pripravili že leta 2012 (Pot skozi skulpturo) in nato še 2014 (Raztezanje kiparskih struktur), ta pregleda pa sta po Sosičevih besedah dokazala, da je kiparsko ustvarjanje pri nas zelo močno, dinamično in ustvarjalno poglobljeno. Sodobna skulptura operira s prepoznavnim likovnim jezikom, ki je tehnično, materialno, izraznostno in vsebinsko-motivno pregleden, za gledalce privlačen in vizualno ter pripovedno berljiv.

Valovanje v vizualno urejeno podobo
"Novi kiparski dosežki so postavljeni v odnose z razstavnimi prostori, a so predvsem materialno-časovne modulacije, ki implicirajo variabilnost materije in s tem forme, kot težnje po nenehnem gibanju, oziroma v našem primeru težnje po učinku podobe valovanja." Kot razloži, pomeni valoviti različna razmerja med napeti – zrahljati, skrčiti – sprostiti, oviti – razviti, nazadovati – napredovati, raztegniti – omejiti, razmehčati – otrdeti. Zato se kiparski organizem definira s svojo sposobnostjo, da lastne delce pregiba, oziroma da valovi v materialno razgrinjajočo se ter v vizualno urejeno podobo.