Pravkar odprti Muzej kiča v Bukarešti je v celoti posvečen fenomenu vprašljivega okusa majhnih in velikih dimenzij: med njegovimi eksponati je vse, od kozarcev za šampanjec, posutih z bleščicami, pa do neonskih rožnih vencev in lutke Drakule v naravni velikosti.

"Moj najljubši primerek kiča, ki pa je na žalost rahlo poškodovan, je kipec Kristusa, ki služi tudi kot termometer," je izbral Cristian Lica, možak, "kriv" za prvi romunski muzej kiča. Odprl ga je, da bi imel prostor za svojo nenehno rastočo zbirko, ki jo je kopičil zadnjih dvajset let. "Ustvarjalnost, ki se zrcali v kiču, je vredna občudovanja."

Kategorije kiča
Dobrih dvesto eksponatov je Lica razvrstil v več različnih kategorij: komunizem, Drakula, Pravoslavna cerkev, sodobni in ciganski kič. Slednja podskupina ni mišljena kot žaljivka romske skupnosti. "Nikogar ne skušamo omalovaževati. Ničesar si tudi nismo izmislili ali sestavili - vse so predmeti, pobrani iz sveta okrog nas."

"Kič je način izražanja, kič je spodletela umetnost," pojasni. "Veliko je klišejev in repetitivnosti, na primer kopije Mone Lize. Obstaja pa tudi zelo kreativen kič." Lico je za projekt navdahnil izbruh najraznovrstnejših butičnih muzejev po celi Evropi, pa naj bodo posvečeni srednjeveškim mučilnim napravam, kanabisu ali spolnosti.

Podobe pravoslavnih duhovnikov ob dragih avtomobilih Lica pospremi z besedami: "Jezus je bil duhovno bogat, duhovniki so materialno bogati." V neposredni bližini je moč najti tudi časopisni izrezek, ki poroča o tem, da je bilo nekaj duhovnikov kaznovanih, ker so blagoslavljali seksšope in javne hiše.

Lica, ki je v imenu svojih raziskav potoval že v več kot sto držav in napisal tudi popotniški vodnik, je prepričan, da Romunija še posebno afiniteto do kiča čuti zato, ker bi radi njeni prebivalci ujeli korak s svojimi bogatejšimi zahodnimi sosedi.

Včasih je kič samo drugo ime za nostalgijo
V kategoriji "komunizma" muzej razstavlja navadno bombažno perilo, ki se suši na vrvi: svoje čase pogost prizor na balkonih v blokovskih naseljih. Za Romune je sprehod skozi mali muzej v starem jedru mesta v resnici sprehod med samimi prepoznavnimi artefakti iz preteklosti in sedanjosti. "Spomnil me je na moje otroštvo, na odraščanje, na to, kako je bil videti moj dom," je muzej komentirala Simona Constantin iz Bukarešte. "Vesela sem, da smo dobili tak muzej. Vse v njem v meni vzbuja nostalgijo."

Vsem ideja razkazovanja kiča seveda ni pogodu, češ da lahko Bukarešta tujim obiskovalcem ponudi številne spomenike in muzeje, ki so bolj vredni obiska.