Posebnost te prestižne bienalne prireditve je, da je razdeljena na glavno, tematsko razstavo in nacionalne predstavitve v paviljonih - letos jih je rekordno število kar 89. Tokratna kustosinja, umetnostna kritičarka in publicistka Bice Curiger, je razstavo naslovila Iluminacije.

Dramatična svetloba Tintorettovih slik
Bice Curiger je za glavno razstavo v centralnem paviljonu v Giardinih in v Arsenalih izbrala 83 umetnikov. "Okrog Benetk vidim nekakšen sij, podoben svetniškim sijem na slikah Tintoretta, slavnega slikarja svetlobe beneškega cinquecenta. Iluminacije ja naslov razstave, ki sem jo izbrala za bienale, po eni strani kot 'hommage' mestu z njegovo očarljivo svetlobo," je pred odprtjem povedala Bice Curiger.

Nekateri umetniki se v svojem delu neposredno nanašajo na Tintoretta, čigar slike so na ogled v centralnem paviljonu. Kustosinja je povabila štiri umetnike, da ustvarijo t. i. parapaviljone.

Kdo se skriva za obrazom zločinca?
Poljska umetnica Monica Sosnowska je zasnovala domiselno arhitekturo v obliki zvezde, kjer razstavlja južnoafriški fotograf David Goldblat. Ta že šest desetletij spremlja urbano in rasistično podobo Johanessburga, med drugim predstavlja nekdanje obsojence, ki jih je posnel na krajih njihovih zločinov.

David Goldblatt o svojem delu pravi: "V tem projektu se sprašujem, kdo so ljudje, ki delajo zločine. So pošasti, običajni ljudje, bi bili lahko moji otroci, vi, jaz? Trudil sem se, da bi jih čim več srečal, fotografiral sem jih, se z njimi pogovarjal in dobil zgodbe njihovega življenja."

Usoda Eichmanovega trupla
Nemalo videoumetnikov se loteva rekonstrukcije dogodkov iz preteklosti. Izraelski umetnik Dani Gal, na primer, je po pripovedovanju prič rekonstruiral, kaj se je zgodilo z Eichmanovinm truplom po njegovi usmrtitvi. "Ta dogodek je po svoje delno znan. Znano je, da je izraelska policija njegov pepel raztresla zunaj ozemeljskih voda Izraela, vendar sam sem poskušal razumeti, kaj natanko se je tam zgodilo," pojasnjuje umetnik.

Kot rečeno, število nacionalnih paviljonov narašča. Med 89. paviljoni v Giardinih, Arsenalu in drugih različnih lokacijah po mestu se tako letos prvič predstavljajo Andora, Savdska Arabija, Bahrajn, Bangladeš in Haiti. Kot pojasnjuje predsednik beneškega bienala, si prizadevajo, da bi imeli stalne paviljone za države, ki to želijo.

Človeški značaj v kiparski formi
Mislim, da je res dragocena priložnost, ki jo omogoča ta beneški bienale, ravno ta, da vidimo umetnost tistih držav, ki jih imamo veliko manjkrat priložnost videti po muzejih, pa meni komisarka slovenske predstavitve v Benetkah Nadja Zgonik.
V slovenskem paviljonu, v galeriji A+A se z instalacijo Grelci za vroča čustva predstavlja Mirko Bratuša. Tople kipe, Hipokrite, ki prikazujejo različne človeške lastnosti, je avtor ustvaril za kostanjeviško gotsko cerkev, zdaj pa so s cevmi povezani s hladnimi biomorfnimi skulpturami.

"Mislim, da so njihovi karakterji posnetki nekih naših raznolikih karakterjev. Na kiparski način se to lahko izrazi le skozi neko redukcijo forme in dodatkom drugega elementa, kot je toplota, ki kip, material ob dotiku spremeni. Spremeni naš občutek do kipa, do materiala," o svojem projektu pravi kipar Mirko Bratuša.

Voda kot metafora za trpljenje izgnanih umetnikov
Po 35 letih se v Benetkah predstavlja tudi Irak. V iraškem paviljonu na temo ranjena voda razstavljata dve generaciji umetnikov, ki živita v izgnanstvu, voda pa je nekakšna metafora za njihovo trpljenje.

Ali Asaf je več kot 35 let pogrešal svojo državo, živel je v izgnanstvu. "V Basri se prhate s slano vodo, kot bi plavali v morju," pravi o delu, s katerim sodeluje. Voda, ki je na Bližnjem vzhodu dragocenejša od krvi, kroži tudi po izraelskem paviljonu. Umetnica Sigalit Landau si želi zgraditi most iz soli čez Mrtvo morje, ki bi povezoval Izrael in Jordanijo.

"Tega ne delam kot utopičen projekt. Tu ni nič utopičnega. Upam, da mi bo uspelo pridobiti dovolj podpore, saj sta vključeni tudi vladi. Z mano sodeluje veleposlanik v Amanu, zjutraj je bil tu predsednik Šimon Peres in je razumel lepoto, preprostost in logiko moje zamisli. če je zamisel politična, pa vseeno ni protestna," pravi Sigalit Landau.

Zanimivo, v večini nacionalnih paviljonov iz nekdanjih socialističnih držav prikazujejo retrospektivne razstave konceptualnih umetnikov, veliko umetnikov pa se ukvarja z revidiranjem zgodovine. Kot je že znano, je zlatega leva za najboljši paviljon prejel nemški, ki so ga preuredili v oltar, na katerem častijo lani umrlega nemškega umetnika Christopha Schlingensiefa. Čeprav so nacionalni paviljoni svojevrsten anahronizem, pa jim prav v sodelujočih državah dajejo vedno večji pomen.