Razstava v Mali galeriji Moderne galerije kljub odsotnosti barv in predstavitvi reliefnih podob, katerih konture lahko zaznajo slepi in slabovidni, ni namenjena le premagovanju ovir fiziološke slepote. Seveda pa je ta vendarle nekako v ospredju postavitve, saj avtor meni, da so slepi in slabovidni vse prepogosto podcenjevani v vlogi umetniške publike. Prek produkcije slepim namenjenih umetniških del je Jože Slak - Đoka zavzel jasno etično pozicijo, saj si prizadeva slepe in slabovidne integrirati v polje družbenega življenja, ob vstopu v katerega jih sicer "običajni ljudje" pogosto gledajo skoraj postrani.

Slakove slike za slepe so monokromatske; izraz dosega s plastenjem. Izdolbene in reliefne Slakove slike so pole papirja, na katere je umetnik prenesel zapis lastne umetniške Braillove pisave. Za podkrepitev izkušnje je postavitev sopolnil z elektronsko glasbeno podlago.

"Slepi", ki so za svojo nesrečo krivi sami
Slike za slepe pa ne nagovarjajo le tistih, ki jih je prizadela fiziološka slepota. Nagovarjajo tudi tiste, ki so si slepoto "nakopali" kar sami. Na tej ravni diskurza izpostavljamo konceptualno, ideološko in politično slepoto.

Konceptualno slepoto je Jože Slak - Đoka priobčil s perpetuacijo enega in istega, na kaligrafski risbi utemeljenega in računalniuško stiliziranega izhodiščnega motiva. Kljub enoznačnemu izhodišču pa je Slak slike oblikoval z mislijo na to, da bi iz različnih zornih kotov opazovalcu predstavile različno podobo. Pojem konceptualna slepota sicer namiguje na umetnikovo vztrajanje pri znanem in odsotnosti strasti za odkrivanje novega.

Ideološka in politična slepota sta "bolezni", ki hromita razvoj družbe. Gre za otopelost čutil, ki ne zaznavajo več mest dominacije v družbi, ne zaznavajo več dejstva, da je družba urejena predvsem po volji elite. V polju umetnosti pa se izraz ideološka slepota nanaša na politično neobčutljivost do sodobne umetnosti.

Izkušnja tujega kulturnega okrožja
Umetnost Jožeta Slaka - Đoke se je bogatila skozi umetnikovo izkušnjo soočenja s tujo kulturo. Po diplomi na ljubljanski akademiji za likovno umetnost se je Slak izpopolnjeval na Japonskem. V Kjotu je na podiplomskem oddelku tamkajšnje likovne akademije obiskoval študij zahodnega slikarstva in tako na Japonskem preživel eno leto. Na Japonsko se je vrnil tudi še kasneje in tako lahko kulturo dežele vzhajajočega sonca štejemo med glavne vplive na Slakov likovni izraz. Slikarstvo Jožeta Slaka - Đoke velja v polju slovenske umetnosti za primer izredne raznovrstnosti in slogovne inovativnosti. Slak pogosto uporablja izrezljane formate, tematsko pa se giba v uporabi banalnega, množičnega in kičastega ter subkulturnega podobja, medtem ko se slogovno pogosto zateče k uporabi pisanih in bleščečih barv.

Najbolj celovito smo lahko umetnost Jožeta Slaka - Đoke spoznali leta 1993, ko je imel v Moderni galeriji v Lubljani pregledno razstavo. Leta 1981 je Slak prejel nagrado zlata ptica, leta 1993 pa še Župančičevo nagrado. Čeprav izraz likovni umetnik najboljše definira osebnost Jožeta Slaka - Đoke, pa Slakovo življenje zajema tudi druge dejavnosti. Ko govorimo o ustvarjanju, moramo tako omeniti, da se Jože Slak - Đoka ukvarja tudi z mizarstvom, na njegovo umetniško delo pa zagotovo vpliva tudi njegovo zanimanje za astronomijo in aikido.