Razstava Vihar mi v kozarec vlil je ocean je v ljubljanski galeriji Ex arte na ogled do 5. aprila.

Fotografije Jona Žagarja (1989) niso fiksirani trenutki ali dokumentirani prizori – so vmesni prostori, kjer se podobe razpirajo skozi postopne transformacije svetlobe in ekspozicijske manipulacije. V njegovem vizualnem jeziku se prepletata natančen nadzor in dopuščanje nepredvidljivega. Dolge ekspozicije in svetlobni prelomi poudarjajo spremenljivost podobe, ki ostaja v stanju nenehnega oblikovanja, so zapisali v galeriji.

Podobe, ki brišejo meje med otipljivim in iluzornim
Fotografija v okviru njegovega dela ni zgolj sredstvo dokumentiranja, temveč ima izrazito materialno prisotnost. Filmsko zrno, osvetlitve, zameglitve in teksturalni prehodi niso zgolj stranski učinki fotografskega postopka, temveč aktivno oblikujejo vizualni ritem avtorjevih podob.

Žagarjevi motivi pogosto ostajajo izmuzljivi – drevesa, pokrajine in figure se ne razkrivajo neposredno, temveč vznikajo iz svetlobe in sence. Podobe brišejo jasne meje med otipljivim in iluzornim, zaradi česar gledalčevo oko nenehno išče ravnotežje med zaznavnim in slutljivim. Poseben element v njegovem delu je vprašanje človeške prisotnosti. V nekaterih delih so figure jasno prepoznavne, a zaradi dvojnih ekspozicij, sledi gibanja in mehkih obrisov pridobijo občutek nestanovitne identitete.

Gledalec in njegovo preizpraševanje lastne percepcije
Podobe Jona Žagarja "ne ponujajo neposrednih odgovorov, temveč ustvarjajo situacije, ki zahtevajo čas, poglobitev in občutljivost na drobne spremembe v strukturi svetlobe. Namesto fiksnih upodobitev vzpostavljajo prostore, v katerih gledalec ne prepoznava le prizorov, temveč preizprašuje tudi lastno percepcijo," še piše v razstavnem besedilu.