Oglas
Vodenje beneške muzejske stavbe je lani prevzel francoski poslovni mogotec in strasten zbiratelj umetnosti Francois Pinault. Že prva razstava v prostorih, katerih novo podobo je načrtoval japonski arhitekt Tadao Ando, prikazuje vrhunce iz Pinaultove zbirke, v kateri najdemo tudi najbolj nenavadna dela nekaterih razvpitih umetnikov, kot je Damien Hirst.
Vprašnje, ki si ga je zastavljal že Paul GauguinPod oblikovanje postavitve z naslovom Where Are We Going?, ki bo na ogled do 1. oktobra, se je podpisala pomožna kuratorka Guggenheimovega muzeja Alison M. Gingeras. Gingerasova je izbrala dela iz obdobja po drugi svetovni vojni, ki naj bi prispevala k razvojni poti vizualne umetnosti in so tako predhodila umetniškim poskusom trenutno aktivnih umetnikov, njihov vpliv pa naj bi se raztezal tudi še v prihodnost.
To pojasnjuje tudi naslov razstave Where Are We Going? (Kam gremo?), ki so ga avtorji postavitve "ukradli" Paulu Gauguinu. Francoski slikar naj bi namreč to vprašanje vedno znova zastavljal ob prehodu 19. v 20. stoletje, ko so se zaradi bliskovitega tehnološkega napredka na obzorju že zarisovale velike spremembe v načinu življenja.
Težko pričakovano srce Jefa Koonsa
Pri načrtovanju razstave, ki jo je zaradi slovesa tako palače Grassi kot tudi Francoisa Pinota kulturna javnost že nestrpno pričakovala, je morala Alison M. Gingeras "pregledati" več kot dva tisoč del, kolikor jih je do zdaj uspel kupiti Francois Pinault. Kot vrhunce razstave velja poudariti dela Marka Rothka, Davida Hammonsa, Donalda Judda in Damiena Hirsta, zanimiv pa bo tudi ogled nekaj povsem novih umetniških del. Olafur Eliasson je tako izdelal svetlobno inštalacijo, ki seva na pročelju palače ob velikem kanalu, Raymond Pettibon pa je prostore ozaljšal z nizom stenskih slik, eden vrhuncev pa je tudi razkritje nove skulpture Jeffa Koonsa z naslovom Hanging Heart.
Trije cilji Tadaa Anda
Ponuditi velja tudi majhen vpogled v proces prenove palače Grassi. Čeprav japonski arhitekt in Pritzkerjev nagrajenec Tadao Ando "obvlada predvsem jezik sodobne arhitekture", se Benečanom in drugim zaljubljencem v starodavno podobo Benetk ni bilo treba bati, da bo vodja prenove palače Grassi uničil podobo leta 1772 zgrajene stavbe. Tadao Ando si je namreč pred začetkom gradbenih del zadal tri cilje.
Želel je ustvariti nevtralne prostore, v katerih bodo umetnine zares prišle do izraza in njihove lepote ne bo zadušilo pretirano stensko okrasje. Ando je nadalje obljubil ohranitev značilne arhitekture palače, ki bo še naprej pripovedovala o zasidranju stavbe v častitljivo zgodovino italijanske umetnosti in gradbeništva. Nadalje pa se je odpovedal kritičnim posegom v stavbo, ki jih kasneje ne bi bilo mogoče več odstraniti. Veliko pozornosti je Tadao Ando namenil predvsem osvetljavi. Odločil se je za votle kovinske cevi, ki odlično osvetljujejo razstavljena umetniška dela, obenem pa je njihov izgled tako nevtralen, da ne zmotijo značaja baročnih soban.
Ti "prekleti" Francozi!
Skupen projekt Francoisa Pinaulta in Tadaa Anda je pravzaprav le nadaljevanje sodelovanje pri spodletelem projektu gradnje muzeja na otoku Ile Seguin na reki Seni. Ando naj bi načrtoval Pinaultov muzej v predmestju Pariza, a do uresničitve vizije zaradi zamotanega dela francoske administracije ni prišlo. Tako je Francois Pinault preprosto "izdal" domovino in svojo bogato zbirko prvič na ogled postavil v Benetkah.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje