Po besedah kustosa galerije Simulaker Matjaža Brulca je Lujo Vodopivec pomembno zaznamoval slovensko kiparstvo zadnje četrtine preteklega stoletja, kiparji njegove generacije pa so presegli pojmovanje forme v modernizmu in se vrnili k njegovim izvorom. Kot teoretiki in praktiki so na novo opredelili sodobno kiparstvo, ki je iz hermetične samozadostnosti stopilo v živahen dialog s prostorom in z gledalcem, nadaljuje kustos in dodaja, da se je kasneje Vodopivčevo kiparstvo razvijalo v izrazito osebni smeri, ki jo zaznamuje večplastna in zagonetna likovna poetika.
Njegove skulpture so izdelane v kombinaciji industrijskih predmetov in klasičnih kiparskih gradiv, z izjemno heterogenimi sredstvi pa avtor preverja možnosti njihovega sobivanja v povezanem kiparskem organizmu, ugotavlja Brulc. Vodopivčevi kipi in stenski reliefi, nastali v zadnjih letih, so pogosto sestavljeni iz delov elektronapeljav, plastičnih cevi, umetnega stekla ipd., opisanim prvinam pa se poleg steklenih, plastičnih in kovinskih delov pridružujejo različni deli človeških teles, običajno uliti v bronu.
Njegove stvaritve se izogibajo natančnejšim opredelitvam, kot je mogoče razbrati iz njihovih naslovov, pa na pretanjen način sprožajo vprašanja o naravi človeka in življenja. Surovost industrijskih dobrin kot mreža ovija znake življenja in namiguje na njegovo odtujenost, zapuščenost in celo ničvrednost, ki se je kot virus zažrla v ustroj družbe, je še zapisal Brulc.
Razstava Virus Luja Vodopivca bo v novomeški galeriji Simulaker na ogled bo do 30. marca.