V Galeriji Škuc je na ogled skupinska razstava Vse in nič, na kateri se s svojimi deli predstavljajo umetniki Sanela Jahić, Nikita Kadan, Žana Kadirova, Vladimir Logutov, Timofej Radja in Mark Požlep. Razstava bo na ogled do 24. avgusta.

Postavitev po besedah kustosinje Yasmin Martin Vodopivec tematizira dojemanje četrte razsežnosti, ki ni ne transcedentalno ne analogno-prostorsko ali časovno, temveč ga določajo trenutne družbene, politične in kulturne dimenzije in uporaba avantgardne tradicije kot metajezika. Ta se premika od vsega k niču, ki je enak vsemu, s tem da prečisti umetnikovo dejavnost do jasno izrečene angažirane izjave, ki jo vendarle določajo omejujoči parametri našega delovanja.

Razstava predstavi kolektivno željo po spremembi ali možnosti, da bi bila ta mogoča, in sicer neodvisno od prenosa podob in izvornega konteksta, ki presega posnemanje in prilastitev. Delo Žane Kadirove je dialog med preteklostjo in sedanjostjo. S keramičnimi ploščicami, s katerimi zapolni razpoke med različnimi časovnimi plastmi in vsakdanjemu vrne življenje, ujame in umesti bleščečo, vendar zamegljeno podobo sedanjosti.

V delu Vladimirja Logutova se prekrivajo različne resničnosti, znaki prepovedi pa razkrijejo resnične koordinate naše perspektive. Iskanje novih pomenov, ki bi lahko presegli običajne in dosegli nadracionalno pojasnitev, se izrazi tudi v performativni akciji Timofeja Radje Figura št. 1: Stabilnost, kjer je narava kot nepopisan list. Jasna, neideološka narava prek osvobajajoče estetske izkušnje Radjevega dela - ne brez humorja in ironije - vključi obiskovalca, se poigra z njegovo radovednostjo in ga privabi k sodelovanju.

Luč žarkov v Zasebnih soncih Nikite Kadana iz zasebnega preseva avro svobode, ki je v javnem prostoru vsak dan manjša. Zdi se, da čas - četrta razsežnost v fiziki - visi v kinetični instalaciji Sanele Jahić in je gibanje - sopomenka za spremembo - tisto, kar omogoča osvoboditev posameznika od prevladujočega mehanizma, ki se razkriva v absolutni premoči.

Položaj, ki mu ne manjka romanticizma in je poln negotovosti in dvomov, čeprav je tudi pogumna, pa je predstavljena v delu Marka Požlepa One Dog, a Man and an Island. Posameznikova eksistencialna pot kot metafora za iskanje nove intelektualne, filozofske in duhovne razsežnosti se razkrije kot nepogrešljiva izkušnja za premagovanje vsega, kar nas obkroža, in niča, ki ga občutimo pri ponovnem tehtanju naše resničnosti, je ob razstavi zapisala kustosinja.