Aluzijo na krajinsko tematiko dosega slikar predvsem s preigravanjem barve, ne toliko izraznostjo njenega tona kot teksturo in samim nanosom. Napetost ustvarja s kontrastom med lazurnim in pastoznim nanosom, ki je vselej otipljiv, enkrat nemirnih potez, drugič poenotene barvne ploskve, ki se izraža skozi homogeno kromo in njeno ploskovno kvaliteto. Različne plasti vstopajo v prostor in ustvarjajo vtis globine v sicer povsem sploščenem slikovnem prostoru, ta pa posrka vase kot odpirajoča se pokrajina. Pokrajina spremlja belokranjskega umetnika še iz mladosti. "Vsemu temu se nima smisla izogibati, ker so del tebe, kajti že od nekdaj sem izhajal iz konkretnih pogledov na pokrajino," pravi.

Lozarjev tehnološki postopek je večplasten. Kot je ob razstavi zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, začenja pri risbi, sledijo lazurni nanosi, nato kreda, zatem pa korekturni odvzemi določenih barvnih plasti in struktur. "Na koncu pridejo debeli, pastozni nanosi, kot nekakšen končni 'pokrov' podobe. In v tem postopku se dogajajo ustvarjalne odločitve, ki so posledica tega, da ustvarjalca slika potegne vase." Lozarja ves čas zanima ustvarjanje prostora, zdaj tudi s stališča, za katerega sam trdi, da mu je v simbolnem smislu omogočil vstop v sliko, vstop v njeno prostorskost.

Slikar veliko razmišlja o sliki, pa vendar večina stvari pride spontano, pravi. "Če ti iščeš, ne boš našel, slika te mora najti! To je bistveno. Lahko imaš ne vem kakšen načrt, pa ga ne boš izpolnil. Mora ti med slikanjem nekaj "kapniti" in nenadoma se pojavi najlepša forma."

Robert Lozar se je rodil leta 1967 v Novem mestu in leta 1993 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec. Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1995 in 2000 je deloval kot odgovorni oziroma glavni urednik revije Likovne besede. Od leta 1994 ima status samozaposlenega na področju kulture. Atelje ima v Gradcu v Beli krajini.