Razstava, ki bo na ogled do 10. junija, zaobjema najbolj ustvarjalno obdobje fotografske kariere fotografa Walterja Caroneja (1920-1982), med letoma 1945 in sredo šestdesetih let.

Življenje na veliki nogi
Carone se je poklica izučil pri v Cannes izseljenemu očetu Italijanu, fotografu za poroke, birme in bankete. Ta posel mu je že zgodaj privzgojil iznajdljivost: z očetom sta preuredila prtljažnik starega avta v fotolaboratorij, in medtem ko so konkurenti hiteli v ateljeje razvijat pravkar posneto, sta svoje filme razvila za vogalom in jih še vlažne ponujala razpoloženim svatom, ki so zlahka segali v denarnico.

Po vojni je odšel leta 1945 iskat srečo v Pariz, opremljen zgolj s fotoaparatom in nekaj filmi. Fotografsko kariero je začel pri različnih revijah (Ciné-vie, Elle, France-Dimanche, Point de vue), zaslovel pa je pri Paris Matchu, ki je začel izhajati 1949. Njen moto je bil Le poids des mots, le choc des photos (teža besede in udarec fotografije), Matchevi fotoreporterji pa so v zlatem času tiska živeli na veliki nogi, v New Yorku najemali helikopterje in v Rimu kabriolete. Morali so biti predrzni in lahkotni tako v smokingu na filmskem festivalu kot v jarkih na bojnem polju. Walter Carone je za Paris Match posnel dvesto reportaž letno. Pri reviji je bil najprej fotoreporter, pozneje urednik fotografije in na koncu pomočnik glavnega urednika.

Presenečenje in spontanost
Walter Carone je imel eno bistvenih značilnosti dobrega fotoreporterja: znal je biti ob pravem času na pravem mestu. Marlene Dietrich je prestregel pri vrnitvi v Pariz, Montanda in Signoret na počitnicah, Brigitte Bardot je postavil na pariške strehe, še preden je zaslovela. Organizatorji razstave so zapisali, da je Carone je slovel kot velik šarmer, ki je znal ljudi očarati z zapeljivostjo, humorjem, "po potrebi pa je na kakšni slavnostni večerji tudi skočil na mizo in zganjal vsesplošni cirkus". Konec šestdesetih let je Carone osnoval najprej revijo Photo, pozneje še Photo Journal in napisal priročnik Fotografski portret.

Njegove fotografije pričajo o radikalnem razvoju, ki mu je bil v tistem času podvržen fotožurnalizem, in o tem, kako je Carone s svojim pristopom, ki daje prednost gibu, presenečenju ter spontanosti, presekal z ustaljeno tradicijo.