Simona Šuc je razvila lasten slog in tehniko slikanja, s katerima želi pri opazovalcu svojih del doseči vizualni učinek. V Bežigrajski galeriji bo nocoj ob 19.00 predstavila 12 risb in 12 slik v tehniki akrila, ustvarjenih v letih 2008 in 2009. Akrilna platna so v plasteh prekrita s posameznimi nanosi razredčenih barv v skoraj neopazno različnih odtenkih, kar ustvarja učinek globinske in prostorninske razsežnosti. Vzorce je slikarka nanesla v zgoščenih, ponavljajočih se nizih, po neobstoječi matrici. Vidne sledove čopiča pa slika razkriva le v zgornjih plasteh postopno nakopičenih barv.

Od kroga do narave
Pri konstruiranju svojih podob Simona Šuc že dalj časa uporablja enega od osnovnih geometrijskih elementov − krog. Robove slik končuje s krivuljami, krožnimi izseki, ki stopnjujejo transcendentalni preboj in univerzalistični značaj vizualne podobe. Krožni zaključki hkrati uravnovesijo prehode in spajanja slikovnega polja z zunanjim prostorom. Na likovno ustvarjanje Šuceve vpliva tudi narava. Slikarka se osredotoča na osnovne elemente žive in nežive narave. S kontrastnim niansiranjem v naravnih in zemeljskih barvah ter z asociativnimi naslovi svojih del, kot so Zrak, Voda, Nebo, Sladko, Vonj iglavcev, Kamen pade skozi vodo in drugi, se ne izolira od polja čistega obstoja.

Navidezna samoumevnost
Njene umetniške podobe prevzamejo funkcijo slikarskih praks visokega modernizma in njihovega opazovalca popeljejo v območje narave, v miselne procese dojemanja navidezne samoumevnosti, ki je dejansko zapleten sistem materialnega sveta. Slike v opazovalcu vzbudijo misli o dualnosti kaosa, ki se zrcali v veličastni celovitosti in harmoniji fizičnega sveta z mikro in makro pojavami.