Strategija zgradbe Lozarjevih slik gledalca najprej usmerja v odziv na stvarno podobo sveta, nato pa ga prepusti razmisleku o resničnem pomenu sodobnega slikarstva, ob njegovi razstavi piše kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Slikar razbija konceptualno likovno zasnovo in išče lasten umetniški izraz. Sproščeno niza nepovezane prizore, ki mu jih narekuje trenutni vzgib, ustavljene televizijske in naključno najdene slike pa se na njegovih platnih prepletajo s pokrajinami in vedutami vsakodnevnega sveta, še piše Pregl Kobetova.
V ta vsakdanji svet se mešajo figure, ki so po besedah likovne kritičarke ravno tako posledica slikarjevih trenutnih miselnih zvez in ne pomenijo ključa za razvozlanje njegovih abstraktno zasnovanih podob. Lozarjeve slike sicer spominjajo na nadrealistične upodobitve sanj ali mističnih videnj, kar mestoma nakazuje tudi likovna (pre)nasičenost podob, nadaljuje kritičarka.
Gledalca izzovejo k natančnemu opazovanju veliko bolj, kot če bi slikar vsebino podal nedvoumno. Po drugi strani pa so njegove slike lahko tudi drugačne, kot Pregl Kobetova ugotavlja za Lozarjevo sliko To je pa čisto res, na kateri v obliki televizijskega komentarja upodobljeni protestniki demonstrirajo proti aktivizmu v umetnosti.
Slikarstvo ustvarja simbolne svetove, ki se v opazovalcu soočajo z resničnostjo, ki se nasprotno lahko izkaže za ravno tako nestalno, kot naj bi bile izmuzljive fantazme slikarstva. Z opisanim pogledom na slikarstvo pa se kaže premočrten, vsebinsko dosleden in izrazno močan opus, je med drugim zapisala Pregl Kobetova.