Španski slikar, ki je takrat živel in ustvarjal v Parizu, je že takrat pogosto začel slikati in pozneje, ko si je na sredini premislil, začeto sliko opustil in čeznjo na istem platnu začel novo. Strokovnjaki tako že dolgo vedo, da se pod površino Ženske, ki lika, ki danes velja za vzorčen primer Picassovega modrega obdobja, skriva na glavo obrnjen duh zgodnejše slike; portret brkatega moškega so v obrisih prvič uzrli leta 1989, ko so platno, enega izmed najdragocenejših eksponatov v lasti Guggenheimovega muzeja v New Yorku, prvič slikali z infrardečo kamero. Toda glavna vprašanja - kdo brkač sploh je in ali ga je naslikal Picasso - so do pred kratkim ostala neodgovorjena.

Najprej je veljala teorija, da je portretiranec Benet Soler, krojač iz Barcelone in Picassov prijatelj, ki mu je v letih stiske pogosto priskočil na pomoč. "Poskušali smo se prepričati, da je predmet poleg njega šivalni stroj, ampak s tisto začetno tehnologijo je bilo pravzaprav nemogoče razločiti, kaj je," je za New York Times priznala poddirektorica Guggenheimove Fundacije Carol Stringari.

Picasso, vedno priljubljena tarča tatov
Sliko je njen lastnik leta 1952 za neko razstavo posodil pariškemu Muzeju moderne umetnosti - in jo skoraj za vedno izgubil. V muzej se je namreč pretihotapil tat, ki je platno skušal izrezati iz okvira; ni mu sicer uspelo, a je naredil precej škode. Pariški konservator, ki je sliko zalepil nazaj na podlago, je na njeni površini pustil ostanke lepila in vse skupaj samo še poslabšal. Lepilo je porumenelo in z leti počasi spremenilo površino platna.

Obnova in čiščenje slike sta tako pod budnim očesom newyorških konservatorjev trajala skoraj leto dni, Ženska, ki lika pa je zdaj eden izmed osrednjih eksponatov razstave Picasso Black and White, ki je trenutno na ogled v slovitem polžastem muzeju.

In vendar ni tako zelo modra
Zanimivo je, da je konservatorka, Julie Barten, pri čiščenju odkrila, da je v sliki, ki se na prvi pogled zdi ubito sivomodre barve, ogromno rožnatih odtenkov, od ozadja pa do obleke, ki jo nosi ženska. "Slika ni več videti tako intenzivno modra, pač pa se v njej že skriva slutnja prihajajočega Picassovega rožnatega obdobja."

Da bi dobili boljšo predstavo o sliki pod sliko, so jo strokovnjaki - tokrat tisti iz Narodne galerije v Washingtonu - pred kratkim slikali z dvema novima tipoma napredne infrardeče kamere. Brkač je tako prvič razkril svoje oči in lok brkov, pa tudi druge podrobnosti - denimo to, da rokavov nima zavihanih, ampak zapete. Kamera je razkrila tudi, da je imel Picasso težave z risanjem oči in da jih je vsaj dvakrat postavil malo drugače. Zdaj se zdi, da stoji pred slikarskim stojalom ali kiparskim stojalom, tako da je zelo verjetno, da gre za portret umetnika.

Bolj kot identiteta skrivnostnega portretiranca je strokovnjake sicer zanimala identiteta slikarja: Picasso bi navsezadnje lahko slikal čez skico katerega izmed svojih prijateljev. Da verjetno ni tako, je potrdila študija potez s čopičem. Položaj možakovega telesa (mogoče je obrnjen proti ogledalu) dopušča celo teorijo, da gre za osnutek avtoportreta (ni pa zelo verjetna, kajti Picasso v tistem obdobju ni imel brk).

De Soto ali Canals? Laikom je najbrž vseeno
Picassov biograf John Richardson je z metodičnim preučevanjem slikarjevega življenja in dokumentov iz tistega časa krog "osumljencev" počasi zožil na enega: najverjetneje je, da je na sliki kipar Mateu Fernández de Soto, brat Ángela Fernándeza de Sota, dandyja, ki ga je Picasso portretiral leta 1903. Oba brata sta bila njegova prijatelja.

"Slog in barvna paleta portreta dajeta slutiti, da je nastal pred letom 1904, verjetno okoli 1901," za New York Times ocenjuje Richardson in ima pri tem najbrž v mislih Picassovo intenzivnejše spogledovanje z barvami v času, ko je prispel v Pariz. "V portretu se da čutiti nežnost in bližino, očitno je, da je to nekdo, ki je bil slikarju blizu."

Kuratorka razstave Picasso Black and White, Carmen Giménez, se z gornjo teorijo sicer ne strinja: prepričana je, da je na sliki Picassov stanovski kolega Ricard Canals, čemur pa Richardson oporeka, češ da ga Picasso okrog leta 1901 ne bi hotel portretirati. "Canals je bil takrat v vzponu in se je imel za Picassovega rivala; spoprijateljila sta se šele pozneje."

Giménezova na podlagi prej omenjenih rožnatih tonov sicer trdi, da je Ženska, ki lika nastala pozneje, kot smo doslej mislili (konec leta 1904 ali pa celo na začetku 1905), kar bi pomenilo, da bi tudi možaka pod njo lahko datirali na začetek leta 1904.