Oglas
Duha Christopherja Wrena, čigar grobnica je del slovite britanske cerkve, je tedaj verjetno razburjal načrt arhitekta Edwina Lutyensa (1869-1944). Po zamisli največjega britanskega arhitekta 20. stoletja se je namreč tedaj liverpoolski mestni svet namenil zgraditi orjaško katedralo, katere velikost bi presegala le vatikanska cerkev sv. Petra. Zaradi astronomskih stroškov je bil načrt za vedno pospravljen v arhive, spomin na utopični projekt pa bo do 22. aprila obujala razstava The Cathedral That Never Was (Katedrala, ki je nikoli ni bilo) v galeriji Walker Art v Liverpoolu.
Maketa, dražja od običajne hišeVeličino cerkve, od katere je bila zgrajena le kripta, v galeriji nazorno prikazuje orjaška maketa, ki je nastajala pod Lutyensovim nadzorom. Zgodba o modelu pa nazorno prikazuje tudi finančne razsežnosti nikoli izpeljanega Lutyensovega podviga. Samo restavriranje makete, ki je trajalo kar 13 let, je namreč pogoltnilo okoli 758.302 evrov. Maketa namreč ni le približek cerkve, ki naj bi postala novi simbol na začetku 20. stoletja gospodarsko zelo uspešnega Liverpoola, ampak so v njej izdelane prav vse arhitektonske in kiparske podrobnosti, ki bi gromozanskemu objektu podelile tudi subtilno lepoto, kakršna pristaja sakralni arhitekturi. Več kot desetletje je množica kiparjev in restavratorjev izdelovala majcene kipe in ornamente. Če niso hoteli "užaliti" arhitekta, so morali namreč izdelati prav vsak okrasek in pri poslikavi sten uporabiti zares prave odtenke barv.
Podivjani "rastni hormin" okuži finančno konstrukcijo katedrale
Edwin Lutyens je maketo namenoma zasnoval kot pravo malo senzacijo. Bila je namreč sredstvo za zbiranje denarja. Objekt, ki ga je bilo mogoče razstaviti v pet delov, je popotoval po državi, denar, ki so ga radivedna "zijala" odštela za njegov ogled, pa naj bi pomagal zapolniti bančni račun, s katerega bi se novci stekali v žepe gradbenikov, krovcev, klesarjev, tesarjev, kiparjev, slikarjev in vseh drugih, ki bi sodelovali pri veličastnem arhitekturnem podvigu. Kmalu se je izkazalo, da bodo nabirki od ogleda makete hudo pičel prispevek k sredstvom, ki bi jih bilo treba nabrati za začetek gradnje. Stroški le-te so se namreč vrtoglavo zviševali. Od sredine tridesetih pa do konca druge svetovne vojne se je namreč cena stavbe s prvotnih 3 zvišala na kar 20 milijonov funtov.
Namesto prave katedrale stoji vigvam
Cena za postavitev stavbe, katere krona bi bila skoraj neverjetna kupola s premerom 52 metrov in z najvišjo točko lanterne na 158 metrih, je bila previsoka. V šestdesetih je projekt romal na smetišče zgodovine, kot slogovna protiutež liverpoolski gotski cerkvi arhitekta Gilesa Gilberta Scotta pa je namesto klasične katoliške cerkve zrasla veliko bolj racionalna rešitev arhitekta Fredericka Gibberda. Liverpudlianci so se tako namesto z drugo največjo cerkvijo na svetu morali zadovoljiti z moderno arhitekturo, ki so jo poimenovali Paddyjev vigvam.
Revolucionarna rekapitulacija preteklosti
Tako se je Liverpool odpovedal tudi drznemu poskusu kljubovati trenutnim smernicam v arhitekturi. Čeprav Paddyjev vigvam močno odstopa od tradicionalne cerkvene arhitekture, pa je bila gradnja nenavadnih cerkev v obdobju po letu 1950 pravzaprav skoraj pravilo. Veliko bolj radikalna je bila odločitev, v času vladavine železa in betona postaviti klasično cerkev, katere gradnja bi utegnila trajati celo 200 let. Kako revolucionaren bi bil torej Lutyensov projekt šele ob dokončanju v 22. stoletju oziroma skora 100 let zatem, ko je zahodno Evropo zajela evforija gradnje gotskih katedral, katerih postavitev je praviloma vzela nekaj stoletij.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje