Gre za sto del različnih formatov in tehnik, ki jih je Borčič podaril galeriji v Kostanjevici na Krki; trideset pa jih je na ogled na razstavi, katere odprtje je pospremila predstavitev monografije o umetnikovem risarskem opusu. Z novimi pridobitvami - to so predvsem dela iz Borčičevega zgodnjega in poznega obdobja, ki jih je ustvaril s svinčnikom, ogljem, tušem in kredo - se je število umetnikovih del v kostanjeviški galeriji povečalo na tisoč.

Monografija Skice in risbe je tretja v seriji monografij, ki celovito obravnavajo Borčičev opus. Besedila zanjo so prispevali umetnikova hči Barbara Borčič, direktorica Zavoda SCCA - Ljubljana, direktorica mariborske Umetnostne galerije Meta Gaberšek in direktor Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu Marko Košan.

Življenje v prelomnem času
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjski opus (2004) se je rodil leta 1926 v Ljubljani, bil kot mladenič interniran v Dachauu, se likovno izobraževal na zasebnih šolah pri Mateju Sternenu in Francetu Goršetu ter se po vojni vpisal na slikarstvo na akademiji v Ljubljani. Opravil je še slikarsko specialko in se izpopolnjeval v Amsterdamu in Parizu. Bil je redni profesor na ljubljanski likovni akademiji, kot gost pa je leta 1979 predaval na Akademiji lepih umetnosti v belgijskem Monsu.

Še ne zaokrožen opus
Borčič, eno klasičnih imen slovenskega povojnega slikarstva in t. i. ljubljanske grafične šole, je sprva prodrl z značilnimi likovnimi razmišljanji o organskih oblikah, zlasti o motivu školjke in njegovi simboliki, v zadnjem obdobju pa z zanimivo različico minimalistične abstrakcije z izrazito tankočutnim izčiščenim obravnavanjem slikarske strukture. Ob grafiki se je slikarstvu intenzivneje posvetil v petdesetih in šestdesetih letih, ponovno pa se mu posveča od srede osemdesetih let.