Kardinal Odoardo Farnese, pomemben mecen svojega časa, je vedel, kam se obrniti po naročilo tako monumentalnega cikla, kakršnega si ga je zaželel na dvorane družinske palače. Poslikavo obokane sobane, ki je postala znana kot galerija Carracci, je naročil pri cenjenem bolonjskem umetniku Annibalu Carracciju, ki se je z bratom Agostinom in drugimi slikarji svoje delavnice fresk lotil leta 1597. Delo so končali enajst let pozneje.

"Obiskovalci bodo galerijo Carracci zdaj lahko videli v takšnem stanju, kot so jo njeni obiskovalci v 17. stoletju," so zapisali na francoskem veleposlaništvu v Rimu, ki ima v palači svoje prostore. Galerija je sicer odprta za obiskovalce, vendar ob predhodni napovedi in v spremstvu vodnika.

Med renesanso in barokom
Palačo so za družino Farnese postavili leta 1517, ko se je renesansa že davno razbohotila. Leta 1534, ko je Alessandro Farnese postal papež Pavel III, so jo povečali po načrtih arhitekta Antonia da Sangalla. Z njo so se v 16. stoletju ukvarjali še nekateri najpomembnejši italijanski arhitekti tistega časa - Michelangelo, Jacopo Barozzi da Vignola in Giacomo della Porta.

Ko je v Bologni cvetela delavnica Carraccijev, se je renesansa že iztekla v manierizem in se po stoletju verskih prevratov prevesila v prvo poglavje baroka. V 18. stoletju je palača prešla v last Burbonov, ki so vladali v Neaplju, od leta 1874 pa ima v njej prostore francosko veleposlaništvo. Po sporazumu med Italijo in Francijo iz leta 1936 Italija palačo lahko uporablja za diplomatske namene. Omenjeni sporazum se bo iztekel leta 2035. Projekt restavracije sta financirala Svetovni spomeniški sklad in italijanska vlada.