Instalacija zapuščene hiše iz Detroita, ki jo je Ryan Mendoza pripeljal v Evropo, postavlja številna vprašanja. Podobe nekoč največjega centra avtomobilske industrije z 1,8 milijonov prebivalci, danes pa izpraznjenega in propadu prepuščenega Detroita, t. i. "mesta duhov" z manj kot 700.000 prebivalci so navdihnile številne umetnike. Ti po eni strani z različnimi umetniškimi projekti opozarjajo na družbeni problem, kot ga prikazuje ta emblem urbanega propada, po drugi strani pa jezijo mestne oblasti in prebivalce, saj menijo, da gre za izkoriščanje mestne podobe, jo izkrivljajo in izkoriščajo ljudi, ki tam še živijo. Zanimanje, ki ga mesto vzbuja po vsem svetu, pogosto imenujejo kar ruševinska pornografija.
Simbol družine, doma, identitete
Intenzivne razprave o tako imenovani ruševinski pornografiji je zdaj vzbudil Ryan Mendoza, rojen v Pennsylvaniji, ki že 24 let živi v Berlinu in Neaplju. Dvonadstropno hišo iz Detroita je razstavil, uporabil njeno zunanje ogrodje in ga po delih poslal čez ocean, v Rotterdamu so hišo ponovno sestavili. Pobarval jo je v belo barvo in jo znotraj osvetlil, instalacijo je poimenoval The White House. V njej je tudi zaslon, na katerem se vrtijo družinski videi Vincenta Thomasa, ki je v tej hiši odrasel, poleg so postavljene fotografije umetnikove družine. Želel je povezati dvoje družinskih spominov in s tem ustvariti povezavo, ki prej ni obstajala.
Prva umetnikova ideja se namreč ni nanašala na problematiko, ki jo v središče postavlja izvorna lokacija hiše. V Ameriki, kjer koli je želel najti zapuščeno, podobno tisti, v kateri je odraščal. O nameravani instalaciji je razmišljal kot o simbolu doma in družine, simbolu družinske dediščine in varnosti, možnosti za iskanje lastne identitete in srečanju z lastno preteklostjo.
Hiša, ki jo je družina izgubila zaradi neplačanih davkov
Naključje je hotelo, da je hišo našel v Detroitu. V njej je odraščal danes 53-letni Vincent Thomas, njegova družina jo je pred štirimi leti izgubila zaradi neplačanih davkov, sam jo je želel popraviti, a za to ni imel dovolj sredstev. Sam je Mendozovemu projektu naklonjen, saj v njem vidi edino možnost, da hiša ni porušena. "Vesel sem, da je nekdo nekaj naredil s hišo. Upam pa, da se bo iz tega rodilo tudi kaj pozitivnega za mesto. To se še vedno mora zgoditi," pravi Thomas.
Nekateri prebivalci Detroita menijo, da je umetnik ruševinsko pornografijo pripeljal na čisto novo raven. Z njim niso želele sodelovati niti mestne oblasti, saj se jim njegov projekt ni zdel najprimernejši za podobo Detroita. Na koncu mu je pomagal prijatelj, ki je hišo kupil in mu jo podaril. Za razstavljanje hiše, njeno selitev in rekonstrukcijo je tudi Mendoza sam vložil 50.000 dolarjev (45 tisoč evrov) – za ta denar je prodal svoje slike – 16.000 dolarjev (14.000 evrov) pa je nabral s t. i. množičnim financiranjem.
Izkoriščanje ali instalacija na presečišču umetnosti in družbenih vprašanj?
Kot pravi Mendoza, na prvi pogled njegov projekt res lahko razumemo kot izkoriščanje, a sam ga razume z vidika povezovanja. "Kot umetnik, ki se vrne v svojo državo in vidi probleme tamkajšnje družbe, lahko naredim dvoje. Lahko jih ignoriram ali jih sprejmem in vključim v svoje delo. Odločil sem se za zadnje," pravi. Sprva ni razmišljal o postavljanju vprašanj ali stališča glede Detroita, urbanega propada, vpliva rasizma ali negativnih vplivov kapitalizma. Iskal je le način povezave s svojo identiteto, identiteto Američana, ki živi v tujini že 24 let.
A zgodba instalacije, ki je prišla iz Detroita, ponuja vse to. Negativni odzivi le utrjujejo dejstva o križanju umetnosti, podob propada, rase in razreda v sodobnem Detroitu. Najzanimivejše posledice so politične, pravi umetnostna zgodovinarka Dora Apel, tudi avtorica knjiga Beautiful Terrible Ruins: Detroit and the Anxiety of Decline (Čudovite grozljive ruševine: Detroit in anksioznost propada): "Razprava teče o ruševinski pornografiji, saj ne obstajajo nobene politične strategije, ki bi se resnično ukvarjale z velikimi vprašanji glede ruševin v mestih, kot je Detroit. Ljudje sami iščejo načine, kako se spopasti s težavami, in to je vse, kar jim ostane."
Umetniki vzamejo, kar želijo. Prebivalcem ostane, kar jim pustijo
Prebivalci niso zadovoljni tudi zato, ker je Mendoza na Nizozemsko odpeljal lupino hiše, slečeno ogrodje pa ostaja na lokaciji, še bolj boleče na pogled. To enostavno ni pravično do prebivalcev Detroita, pravijo mestne oblasti, ki se čutijo še bolj izropane. Njihov propad postaja umetnost nekoga drugega, sami pa ostajajo s tem, kar jim ostane – ko drugi vzamejo tisto, kar želijo. "Tega v Detroitu ne moreš več početi. To ni platno vseh. To so naselja, tu ljudje živijo," pravi Brian Farkas iz občinskega oddelka za nepremičnine.
Umetniške podobe deloma res obrnejo pozornost na probleme mesta, a po drugi strani podobe zapuščenih mestnih javnih zgradb in domov te spreminjajo v nekaj lepega, v romantično podobo propada in s tem mehčajo vpliv propada ter pozornost v resnici odvračajo od pravih žrtev: mestnih prebivalcev. "Gledalcem dovoljujejo, da se odmaknejo od realnosti," meni Aplova. Fotografije zapuščenih stavb ali Mendozova instalacija reducirajo Detroit na eno podobo – podobo praznega in zapuščenega doma, ki daje misliti, da je mesto popolnoma prazno, njegove ruševine spreminja v umetniške objekte. Vsi ti umetniški projekti o Detroitu konstruirajo in utrjujejo popreproščeno zgodbo o Detroitu kot prazni točki, ki potrebuje "bele rešitelje srednjega razreda," sta zapisala Brian Doucet and Drew Philp v Guardianu.
Prodaja detroitskih hiš?
Bela hiša bo po razstavi na umetniškem sejmu v Rotterdamu potovala na svoje stalno prizorišče, v zasebno in javnosti odprto razstavišče fundacije Verbeke v belgijskem Antwerpnu, Mendoza pa si želi v Evropo pripeljati še več pročelij iz Detroita, jih prodati na dražbi in zaslužek poslati v Detroit, da bi s sredstvi lahko prenovili domove nekoč cvetočega mesta.