Na stenah muzeja MOBA ni prostora za otroške krace, ironično ali zafrkantsko zastavljene projekte ali slike sončnih zahodov, kakršne na morju rišejo za turiste. Ne, iščejo se samo dela, narejena z resno vizijo in stremljenjem k umetniškosti, ki se je nekje po poti ... sfižilo. Foto: MOBA
Na stenah muzeja MOBA ni prostora za otroške krace, ironično ali zafrkantsko zastavljene projekte ali slike sončnih zahodov, kakršne na morju rišejo za turiste. Ne, iščejo se samo dela, narejena z resno vizijo in stremljenjem k umetniškosti, ki se je nekje po poti ... sfižilo. Foto: MOBA

Ponosni smo na svoje umetnine in ob njih uživamo. Ko enkrat prideš mimo imena muzeja, ne rečemo ničesar grdega več o njih.

Louise Reilly Sacco

MOBA namreč ni čisto navaden muzej; The Museum Of Bad Art je edina ustanova na svetu, zavezana "zbiranju, ohranjanju, razstavljanju in čaščenju slabe umetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah".
Da bi kaj takega lahko počel, si mora človek seveda prej postaviti določena merila glede tega, kaj je lepo in kaj grdo in kje je meja med njima. Direktor Michael Frank uporablja isto ohlapno merilo, s katerim je v šestdesetih sodnik Potter Stewart definiral obscenost: "spoznam (jo), ko jo vidim". "Iščemo predvsem umetnine, ki so bile ustvarjene z namenom podati nekakšen umetniški uvid - a se je pri tem nekaj očitno zalomilo. Na umetnini mora biti nekaj takega, zaradi česar se ustaviš in se vprašaš, zakaj za vraga je umetnik nadaljeval po začeti poti do konca."

Ideja za muzej se je rodila leta 1994, ko si je brat zdajšnje soustanoviteljice muzeja Louise Reilly Sacco na steno obesil sliko, ki jo je preprodajalec starin vrgel v smeti, ker je ocenil, da je bil nekaj vreden le njen okvir. Kmalu so mu različni prijatelji začeli podarjati še druge grde slike in zbirka je počasi rasla. Muzej, ki ima že več kot 70 eksponatov, je zdaj naseljen v kleteh dveh muzejev v bližini Bostona, v Dedhamu in Somervillu.

Ob vsakem razstavljenem kosu visi še kratka "strokovna" interpretacija, ki obiskovalcem pomaga razumeti slikarjevo "vizijo". Ob enodimenzionalni sliki Ronan the Pug, pri kateri se avtorica kužka z odprtimi usti ni obremenjevala niti s sencami ali telesnimi razmerji, denimo piše: "Umetničina ljubezen do psa očitno daleč prekaša njen umetniški dar. Barva je na platno nametana z naključnimi potezami čopiča, kar ustvarja skuštrano, neživljenjsko dlako. Narisano tako na hitro, da na pasjo anatomijo sploh ni imela časa misliti, kljub temu ujame Ronanovo prisrčno igrivost. Ali pa je kuža morda po vsem politem jajčnem likerju, ki ga je polizal s tal na novoletni zabavi, komaj še gledal."

Ponosni smo na svoje umetnine in ob njih uživamo. Ko enkrat prideš mimo imena muzeja, ne rečemo ničesar grdega več o njih.

Louise Reilly Sacco