Ana Jagodic obiskovalcem pod naslovom razstave Earthy Pleasurs (Zemeljski užitki) ponuja troje interaktivnih instalacij. V obokani del nekdanje konjušnice je umetnica postavila krožni piedestal. Nad njim je izobesila "krila Erosa", instalacijo, ki jo je izdelala iz perja in majhnih vrečk, napolnjenih z barvo. Belina kril z dobro reflektorsko osvetljavo spominja na izdelek avantgardne mode, kljub izredno solidni izvedbi pa delo ni trajno. Do nedavnega se je spreminjalo glede na posege obiskovalcev, ki so njegovo površino razrezali s skalpelom. Barva in perje sta se osipala na osrednji krožni del piedestala, ta del pa so v drugi fazi razstave izobesili za krila, v katera so po besedah kuratorke obiskovalci zarezali nadvse strastno. Levo in desno je na steni galerijskega prostora izobešeno še dvoje večmetrskih platen, obloženih z vzorci parfumov in drugih tekočin manj prijetnega vonja, ki jih gostje galerije prav tako lahko prerežejo, se odišavijo ali pa si v želji po interakciji z njimi umažejo roke.

Osnovna ideja razstave se skriva v poželenju, ki ga v grški mitologiji uteleša Venera s krilatim Erosom. K uporabi mitoloških konceptualnih predispozicij je umetnico in kuratorko napeljeval prostor galerije Simulaker, ki datira v leto 1847. Obokane strope podpira slopasti niz nosilcev, ti pa skupaj s stopniščem galerijo vizualno približajo podobi majhnega sakralnega prostora oziroma templja. Čaščenje bogov in podob je na razstavi nadomestila umetničina refleksija sodobne potrošniške družbe, ki kljub lastnim pomislekom naseda idealiziranim vsebinam reklamnih ponudb, v želji po posedovanju pa denar nameni za nakup marsikaterega ne ravno nujno potrebnega izdelka. Eros tokrat torej pooseblja ljubezen do posedovanja.

Kot pojasnjuje Živa Kleindienst, sta z umetnico opazovali reakcijo obiskovalcev, pri čemer sta predpostavili dva mogoča scenarija. Prvi je predvideval zadržano občinstvo, ki bi dela pustila v svoji "posvečenosti" in vanje ne bi posegala. Drugi pa je upal na njihovo zanimanje in posredovanje. Ta se je tudi uresničil in delu dodal vrednost ‒ strastna reakcija obiskovalcev s skalpeli je umetniškim delom »vzela nedolžnost«, obiskovalci pa so se morali soočiti tudi z manj prijetno platjo svojega posega: parfumiranim vrečkam je umetnica dodala vrečke z mešanico olja in mehčalca (ki spominja na telesne tekočine), iz površine prerezanih kril pa se je izcedil vonj po laku.

Grupiranje prijetnega z odbijajočim naj bi napeljevalo na izmakljivost naših želja, pa tudi na razcepljeno zaznavo naših teles. To je obravnaval že francoski dramatik in teoretik Antonin Artaud, iz njegovih zapisov pa sta izhajala tudi slovita filozofa Gilles Deleuze in Felix Guattari, ki sta razvila idejo o tako imenovanem »telesu brez organov«. Avtorja sta bila mnenja, da telo postane orodje, produkt produciranja lastne identitete, nekakšen stroj, ki mu je neznosen vsak pomislek o organskosti in kompleksnosti lastne snovi. Temu se zoperstavi druga plat zaznave, ki navadno prvo izključuje: mesenost, ki nima nobene zveze z organizacijo ali z identiteto. Tekočine, ki spominjajo na telesne, pa je umetnica v dela vkomponirala tudi z drugim razlogom. Z njihovo prisotnostjo naj bi želela sprožiti pomislek obiskovalcev ob lastnem hlastavem dejanju, ki so prijetnejšo vsebino zaužili z zaletavostjo, podobno tisti ob pretiranih nakupih.

Dober predhoden premislek kuratorsko-umetniške navezave o občutkih, ki jih lahko sproža interakcija posameznikov z umetniškimi deli, pa tudi o prostorskih učinkih (skupaj z osvetljavo) je vsekakor zaokrožil ter obogatil razstavo del, ki jih na videz zaznamuje le multiplikacija potrošniške robe in njen kontekst kapitalizma. To Ana Jagodic v svojih delih pogosto poveže. Podobno vzorčenje, kot ga najdem na platnih z vzorci dišav, je izdelala že iz slamic za pitje, umetnih nohtov in lističev žvečilk (to zadnje delo je poimenovala Chewland). Leta 2015 pa je Jagodic, diplomantka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter študentka Akademije za vizualne umetnosti, žirante nagrade Essel navdušila z instalacijo Svilnata zver, kjer je v reklamnem »light boxu« razprostrla približno sto povoskanih trakov z izpuljenimi ženskimi dlakami. Koncept se v primerih vseh del zdi podoben oziroma samonanašalen: na kontekstualni izvor materiala umetnica opozori z ustvarjanjem nasprotnega učinka (na primer tako, da kontekst slavljenja lepote problematizira z estetiko grdega) ali pa s poudarjeno prvotno funkcijo materiala kot predmeta. Iz slamic je izoblikovala napis »Would you like to have a drink?«, odbijajoči in hkrati ritmično vpadljivo urejeni lepilni trakovi v osvetljenem reklamnem panoju pa so verjetno problematizirali idealizirano žensko podobo brez napak, ki jo na reklamni površini navadno opazi mimoidoči. Enako velja verjetno tudi za uporabo umetnih nohtov, ustnic, trepalnic in parfumiranih vrečic, še posebej, ker umetničino nizanje tovrstnih potrošniških izdelkov izoblikuje estetsko poudarjen vzorec in torej operira z enakimi vizualnimi učinki, kot so predpisani posameznemu multipliciarnemu motivu (na primer, ustnicam). Tokratna nadgradnja tovrstnih povezav z odnosom do lastnosti galerijskega prostora je zato vsekakor nadvse dobrodošla.

Katarina Stopar