Renesančni mojster Pinturicchio je svojo veličastno fresko, na kateri je upodobil Kristusovo vstajenje, dokončal leta 1494, dve leti po tem, ko se je Krištof Kolumb prvič zasidral v novem svetu. Umetnina je nato naslednjih 500 let krasila stene vatikanskega domovanja Borgijcev; restavratorji se je do nedavnega niso niti dotaknili.

Maria Pustka, ena izmed strokovnjakov, zadolženih za čiščenje slike, je med odstranjevanjem v stoletjih nakopičene umazanije opazila skupinico golih mož, ki najverjetneje plešejo. Pinturicchio jih je naslikal tik nad odprto marmornato krsto, iz katere vstaja Kristus - a jih do zdaj ni opazil še nihče.

O "najdbi" je za L'Osservatore Romano zdaj prvi pisal direktor Vatikanskih muzejev Antonio Paolucci. V svojem članku Paolucci sklepa, da so upodobitev "s peresi okrašenih golih mož, ki plešejo" navdihnile zgodbe Kolumbove posadke, ki se je vrnila na staro celino.

Sveti sedež je bil dobro obveščen
Pot čez Atlantik je sicer naročila in financirala Španija, a nobenega dvoma ni, da je bil Vatikan z novicami o Kolumbovih odkritjih na tekočem - še posebej, ker je bil takratni papež, Aleksander VI., zloglasni Rodrigo Borgia, torej Španec. "Borgijskega papeža je zanimal novi svet, kot tudi vse večje kanclerje v Evropi. Težko bi verjel, da bi bil Sveti sedež, še posebej pod španskim papežem, v temi glede tega, kaj je Kolumb odkril," piše Paolucci. In Kolumb je domov prinesel zgodbice o visokih, lepo grajenih staroselcih, ki so si telesa barvali z rdečim in črnim pigmentom in ki so mu v dar izročali pisane papige.

Dobra španska investicija
Slavni popotnik, ki je bil po rodu iz Genove, je v Ameriko uspešno odpotoval kar štirikrat; vse plovbe sta financirala španska vladarja, Ferdinand in Izabela. Prvič sicer ni pristal na celini, ampak na otoku, najverjetneje na enem z otočja Bahamov. Od tam je - še vedno na lovu za zlatom - odplul na Kubo in Hispaniolo (današnja Haiti in Dominikanska republika). Ko je marca 1493 zmagoslavno priplul nazaj v Sevillo, se je po Evropi kot blisk razširila vest o njegovih odkritjih; opisal jih je v pismih španskemu kraljevskemu paru (še ena kopija, v latinščini, pa je krožila po Rimu).

Resnično aktualna umetnost
Papež Aleksander VI. je kmalu zavzel pomembno vlogo pri odkrivanju novega sveta: ko sta si Španija in Portugalska skočili v lase zaradi delitve osvojenih ozemelj, je Sveti sedež posredoval kot arbiter med državama. Medtem ko je sveti oče tuhtal o delitvi plena in izdajal papeške bule, je Pinturicchio krasil njegove zasebne dvorane. Ker so bila Kolumbova prelomna odkritja v tistem času vsakodnevna tema po vatikanskih hodnikih, verjetno ni presenetljivo, da jih je umetnik skušal vključiti tudi na svojo fresko.

Da malih indijancev na sliki ni do zdaj še nihče opazil, je verjetno krivo tudi to, da so Aleksandrove prostore po njegovi smrti (leta 1503) zapečatili - vsi naslednji papeži namreč niso hoteli imeti nikakršne zveze z zloglasno družino prešuštnikov, povzpetnikov in spletkarjev. Znova jih je šele leta 1889 odprl papež Leon XIII.; danes jih uporabljajo za razstavo zbirke verske umetnosti.