To ime si je MAXXI, ki ga je načrtovala Zaha Hadid, zaslužil, še preden so ga napolnili z umetninami. Na zunaj na videz oblikovno dokaj preprosta betonska zgradba se namreč znotraj razvije v pravi labirint oziroma, kot so nekateri pripomnili, v nekaj podobnega kot raztegnjeno in na novo nekoliko zvito spiralo Guggenheimovega muzeja v New Yorku. Če so stavbo arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki letos praznuje 50-letnico, gradili 15 let, pa so projekt Zahe Hadid, v katerega uresničljivost je na začetku le malokdo verjel, realizirali v samo 10 letih.
Spomenik Zahe Hadid in ne toliko galerija
Z dograditvijo muzeja, ki je bil tudi zaradi ogromnih stroškov zidave za sporen projekt označen že pred desetletjem, kontroverza okoli muzeja še ni končana. Ni malo ljudi, ki po ogledu muzeja dvomijo, da bo v njem zares mogoče predstaviti umetniško zbirko. Zdi se namreč, da je Hadidova predvsem poskušala sama sebi postaviti spomenik, medtem ko o funkcionalnosti razstavnih površin ni veliko razmišljala. Menda tudi obstaja klavzula, da je arhitektka celo prepovedala na nekatera mesta v razstavnih prostorih namestiti umetniška dela. Vnedar so to morda le govorice. Nikakor pa v kategorijo govoric ne spadajo podatki o Zahinem vzvišenem odnosu, kadar koli razprava nanese na stroške gradnje. Ti so se namreč med samim izvajanjem projekta vrtoglavo povišali, razlog za to pa naj bi bil predvsem novi predpis o protipotresni gradnji, zaradi katerega so navsezadnje osnovni objekt celo morali 'razbiti' v pet manjših. Tako je zdajšnji muzej pravazprav skupek petih manjših zgradb.
Gradnja muzeja in sočasna gradnja zbirke
Vsaj nekoliko kontroverzna je tudi umetniška zbirka. Sestavljena je bila v naglici oziroma jo še pospešeno sestavljajo, kajti muzej naj bi kot pravi muzej in ne le kot arhitekturno lupino, kar je poleg instalacije Tobiasa Rehbergerja zdaj postavljeno na ogled, odprli spomladi. No, morebitno očitno pomanjkanje del bodo v muzeju seveda lahko upravičili s sklicem na sam naziv muzeja, ki je Muzej umetnosti 21. stoletja, torej muzej tistega, kar ta čas še nastaja. V muzeju bo tudi arhitekturni muzej, katerega jedro bo več zapuščin italijanskih arhitektov, in sicer Alda Rossija, Carla Scarpe, Enrica Del Debbia, tandema Sergio Musmeci e Zenaide Zanini, Vittoria De Fea in Piera Luigija Nervija.