Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un'estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.

Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.

Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60. in 70. let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom angloameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.

To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi popolnoma iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.

Iz oddaje Gremo v kino.