Izžarevanje Stanleyja Kubricka (1980) je eden od tistih antologijskih primerov, ki ilustrirajo pasti na poti do dobre filmske adaptacije uspešnega romana. Zasluge za mesto v panteonu najboljših grozljivk vseh časov je imela mojstrska roka filmskega genija, ki je zgodbo znal pregnesti po svojih potrebah, ne glede na teme in ideje, ki jih je v literarni predlogi hotel podčrtati Stephen King. Nobena skrivnost ni, da je pisatelj Kubricku zameril svoboščine, ki si jih je privoščil z njegovimi liki ("Film je kot velik, lep kadilak, v katerem ni motorja"); v svojem nadaljevanju Izžarevanja, romanu Doktor Sleep (2013), jih je zato gladko ignoriral. Kljub temu je bilo najbrž jasno, da se ekranizaciji te knjige ne bo dalo izogniti.

Film Mika Flanagana je zanimiv predvsem zato, ker skuša po skoraj štiridesetih letih med akterjema enega od velikih razkolov v popkulturi doseči premirje: Doktor Sleep ostaja zvest likom in zgodbi Stephena Kinga, po vizualni plati pa se z vso težo nasloni na Kubrickovo dediščino. Končni rezultat je temu primerno neenoten.

Šele približno pol ure pred koncem filma gledalci dobimo, po kar smo v resnici prišli v kino, pa naj smo se tega zavedali ali ne: usodne prve takte latinske pogrebne maše Dies Irae in pogled s ptičje perspektive na gorsko cesto, ki nas po ovinkih vodi proti veličastnemu hotelu Overlook. Toda ali lahko zasluge za to v resnici pripišemo Miku Flanaganu – ali pa morda samo nostalgiji, spominu na neponovljivost Kubrickove mojstrovine, ki v resnici nikoli ni potrebovala dopolnitev, preddelov in nadaljevanj?

Čeprav je bil mali Danny Torrance na posreden način prisoten že v naslovu Kubrickove klasike, po ogledu Izžarevanja najbrž ni bilo veliko ljudi, ki bi jih mučilo vprašanje, kaj se je z občutljivim fantičem zgodilo pozneje. Mali Danny je bil eden od stranskih likov, rangiran nekam med srhljivi dvojčici in fantomskim točajem, njegov dar telepatije pa je bil samo tipično kingovski detajl, za Kubricka iztočnica, kako spregovoriti o grozotah, ki s paranormalnim nimajo zveze: o primežu osamljenosti in odrezanosti od sveta/sočloveka, o alkoholizmu, o ustvarjalni nemoči, o globoko pokopanih klicah blaznosti in nasilja, za katere se lahko izkaže, da so skrite v vsakem od nas.

Mike Flanagan je vzel Kubrickovo refleksijo o počasnem zdrsu v norost in o notranji bitki med dobrim in zlim ter iz nje izluščil tisti najbolj površinski, banalen zaključek: fant je imel nadnaravno sposobnost. Film, ki je iz tega nastal, je solidna srhljivka, ki pa nikoli ne bo dosegla nadčasovnega statusa klasike, na katero se precej predrzno sklicuje.

V kratkem prologu vidimo stisko malega Dannyja (Roger Dale Floyd) v prvih mesecih po pobegu iz ledene pasti v Skalnem gorovju; Alex Essoe v vlogi mame nadomešča Shelley Duvall. Fanta še vedno preganjajo zlohotne prikazni, predvsem gola starka v kopalnici – šele njegov pokojni mentor Dick Halloran (Carl Lumbly) mu pokaže, kako lahko s trikom uma te pošasti spravi pod ključ. A v svetu obstajajo tudi druge temne sile, ga posvari. In trenutno te sile uteleša Rose (eterična, a niti malo zlovešča Rebecca Ferguson), newageovska čarovnica s cilindrom in majhno četico vampirskih prikazni, ki lovijo in pobijajo posameznike z "izžarevanjem", najraje otroke. Življenjska sila teh posebnih ljudi, ki jo film precej ceneno ilustira kot prosojno meglico, vampirje ohranja večno mlade.

Rose torej ostaja enaka, medtem ko je Danny odrasel v moža (Ewan McGregor) in zakorakal po zanj skoraj neizbežni poti alkoholizma in osamljenosti. Po kratkem postanku v teh letih razsula naposled spoznamo še Dannyja, ko se je rehabilitiral in si ustvaril življenje kot bolničar v hospicu v malem mestu; svoj nadnaravni dar uporablja za nežno spremljanje umirajočih v onstranstvo. Pošasti iz Overlooka je pustil za seboj, a zdaj ga telepatsko kontaktira najstnica Abra (Kyliegh Curran) – njeno izžarevanje je tako močno, da ji je Roseina klapa kmalu za petami.

Sledijo rahli kvarniki v zvezi z razpletom filma.

Druga polovica pripovedi je tako igra mačke z mišjo, ki temelji predvsem na fantazijskih motivih, od telepatske komunikacije (kar je po vizualni plati skrajno dolgočasno) do zunajtelesnih izkušenj, soočenj na astralni ravni in halucinacij. Direktor fotografije Michael Fimognari je zvest kubrickovskemu statičnemu kadriranju in gibom kamere, a v hipu, ko prispemo do hotela Overlook, se hommage prelevi v ceneno priredbo, sprehod skozi "največje uspešnice" Overlooka, od reke krvi do zasneženega labirinta. Henry Thomas je v prizoru v hotelskem baru obsojen na nezadostno oponašanje enega najmarkantnejših likov v zgodovini žanra. Klimaks spopada se preseli v podzemno kurilnico, v čemer bodo ljubitelji Kinga najbrž spoznali poklon zaključku, kakršnega si je za Izžarevanje zamislil pisatelj.

Flanagan, ki je sicer tudi avtor Netflixove srhljive uspešnice The Haunting of Hill House, je v scenariju črtal nekatere like iz Kingove literarne predloge, predvsem pa dodal štorasto očitne navezave na izvirni film. Končni izdelek morda ni kategorično slab, a pod črto ne more biti nič drugega kot razočaranje, saj izhaja iz nezanimive premise – greh, ki je v resnici podedovan od Kingovega romana z istim naslovom. Sla po uničenju, zakoreninjena v zblaznelem umu običajnega človeka, bo vedno bolj srhljiva kot ceneni posebni učinki in nekakšne medle reinterpretacije arhetipov o vampirjih, oblečenih po modnih smernicah Stevena Tylerja.

Ocena: 3; piše Ana Jurc