Roman Agrigento Kóstasa Hatziandoníuja vzbuja radovednost na več ravneh: gre za prevod grškega avtorja, v ospredju je vedno nedoumljiva in pisana Sicilija, razpeta med nekoč in danes, avtor pa je otok prvič videl šele tik pred izidom knjige. A morebitna zaskrbljenost glede živosti romana je odveč.

Leta 1965 na Rodosu rojeni Hatziandoníu, ki je v Atenah študiral pravo in politične vede, je zgodovinska dejstva za roman seveda moral črpati iz knjig, a je to počel podkovano, saj je pred leposlovnim prvencem objavil kar nekaj poglobljenih študij o grštvu v Mali Aziji in na Cipru. Toda ker Agrigento ni zgodovinska pripoved, marveč roman o ljudeh, ki so se zapisali v spomin človeške družbe, in o sodobnih, slehernikih, ki v svojih usodah nosijo dediščino tega spomina, je avtorju pri gradnji mostu med preteklostjo in sedanjostjo pomagala prepričljiva pisateljska veščina domišljije in jezika.

Vsak lik v knjigi odstira nov obraz mesta in otoka. Glavni pripovedovalec, neobičajni zdravnik Pausania Anchite, ki hoče svoj poslednji smisel najti v pisanju kronike, nas vodi po stopinjah predsokratskega misleca Empedoklesa skozi filozofovo rojstno mesto, antični Akragant in pri tem premišljuje o njegovih filozofskih naukih. Z zdravnikovo hčerjo, slikarko Isabello, ki rešitev za svojo otopelost prepušča usodi, hodimo po ulicah Palerma, ki odsevajo nekdanji blišč in bedo skorumpiranih gradbenih posegov. Linos, naveličan domače, grške realnosti in samega sebe ter v upanju, da vnovič sreča študentsko ljubezen Isabello, se tako kot grški koloni tisočletja poprej odpravi na Sicilijo prek morja in nam na svoji poti do Agrigenta odstira pogled na otoško pokrajino. Edino statično potovanje po odkrivanju vzrokov za svoja dejanja pa preostaja Gaetanu, skrivaču, nekdanjemu članu oborožene levičarske skupine, ki v dialogu z don Luigijem demitizira ''staro dobro'' mafijo, ki se je že zdavnaj spremenila v podjetje. Tu so še nekdanji ''razrešeni'' katoliški duhovnik Giuseppe in njegov brat Ruggiero, ki se spominjata vloge Cerkve in narodnih junakov, kot je bil Salvatore Giuliano, mladoporočenca Rea in Franco pa zaman iščeta zakonite možnosti v boju proti brezposelnosti za boljšo prihodnost.

Tempo in suspenz romana določa torej prehajanje med preteklostjo in sedanjostjo na osebni in družbeni ravni, ki poteka v tekočem pripovednem toku, v jeziku, ki je še posebej poetičen pri opisih morja in prvinske otoške narave ter psihološko pretanjen, ko pogleda v človeška razpoloženja, pravočasno pa se obrne, ko hoče nekoliko dlje postati pri umetnostnozgodovinskih opisih ali se spominjati čim več osebnosti in njihovih dosežkov.
Fikcijski del zgodbe je zelo fino uglašen po protagonistu romana Empedoklesu in njegovi misli o plimovanju Prepira in Ljubezni, dveh sil, ki vse bivajoče združujeta in ločujeta, oziroma o cikličnosti, namreč da vse, kar se rodi, ne more več umreti. Prav ta vidik najbolje ponazori zgodba Linosa in Isabelle, ki se po dolgih letih ponovno najdeta v Dolini templjev, ob vznožju Etne, kjer naj bi skrivnostno izginil Empedokles. Svojo na novo najdeno ljubezen zaužijeta ravno v času, ko umira Isabellin oče, ki nosi ime Empedoklesovega učenca.

Roman Agrigento je pisan mozaik človeške družbe nekdaj in zdaj in hkrati poetičen opomnik sodobnemu človeku, da je njegovo življenje posledica kontinuitete. Vabi ga, da se tudi sam odpravi na potovanje, fizično ali pa duhovno, in tako poseže po literaturi znanih Sicilijancev, kot so poleg Empedoklesa še Pirandello, Camilleri, Sciascia ali Tomasi di Lampedusa, ki jih imamo, mimogrede, tudi v slovenskem prevodu.