Moj najboljši profil (Celle que vous croyez), adaptacija istoimenske literarne uspešnice izpod peresa Camille Laurens, je (pre)ambiciozen križanec med žajfnico in srhljivko, ki skuša v isti sapi obsoditi našo obsedenost z mladostjo, načeti vprašanje maščevanja za vsako ceno, družbeno normalizirati ljubezen med starejšo žensko in mlajšim moškim ter zagovarjati romantizirano pravico do domišljijskega življenja. Namesto z globokimi uvidi Safy Nebbou na koncu žal postreže z rahlo zastarelo in klišejsko upodobitvijo krize srednjih let.

50-letno ločenko in profesorico primerjalne književnosti Claire (Juliette Binoche) v uvodnem prizoru "zasačimo" v trenutku strasti z mlajšim ljubimcem – a očitno je, da Ludovic (Guillaume Gouix) zanjo bliskovito izgublja zanimanje. Po medlem izmikanju v tipični milenijski maniri preprosto prekine vsakršno komunikacijo z njo.

Užaljena Claire impulzivno ustvari profil na Facebooku, kjer se na novo "izumi" kot 24-letna asistentka v modni industriji Clara. Kot prijatelja – z namenom spletnega zalezovanja – doda Ludovega sostanovalca, fotografa Alexa (François Civil). Neobvezen klepet hitro preraste v polnokrven (virtualni) odnos, vključno s telefonskim seksom in izjavami ljubezni; Ludo je v hipu pozabljen. Claire je po eni strani jasno, da nikoli ne more pristati na srečanje v živo, ker so bile njene laži preprosto prevelike, po drugi strani pa se ne more odpovedati obsedenosti, ki se počasi zajeda v vse pore njenega življenja, celo v odnos s sinovoma.

Film je zanimiv predvsem zato, ker je povedan z zornega kota Claire, ki je v najboljšem primeru antijunakinja in v najslabšem obsedena zalezovalka – a to ni dovolj, da bi zakrilo določene scenaristične pomanjkljivosti. Težko si je predstavljati, da bi internetno pismen 25-letnik, kakršen je Alex, kjub vsem svarilnim znamenjem tako zlahka in tako popolnoma nasedel prevari. Mar ni res še nikoli ujel nobene epizode MTV-jeve serije Catfish?

Čeprav je privlačna, inteligentna in karizmatična, je Claire zelo očitno obremenjena s strahom pred staranjem – bledenje privlačnosti jo skrbi veliko bolj kot bolezen ali smrt. Zdi se, da Safy na neposreden način komentira obsedenost zahodnjaške družbe z mladostjo, pa tudi "fenomen", zaradi katerega 40- in 50-letnice preprosto izginejo: izginejo kot objekti poželenja, kot tarče oglaševanja, kot upoštevane in opažene pripadnice skupnosti.

"Ni hujše tekmice od tiste, ki ne obstaja" – s temi enigmatičnimi besedami na terapevtkinem kavču povzame odnos do virtualne "sovražnice", ki jo je ustvarila sama. Kemija, ki je v očitna v interakciji med Claire in njeno rahlo sarkastično psihiatrinjo Dr. Bormans (Nicole Garcia), je morda najbolj kratkočasen del filma.

V pripovednem smislu izstopa sklepno dejanje zgodbe, ki s sunkovitim obratom v smeri Usodne privlačnosti odpre možnost različnih razpletov zgodbe. Kdo je bolj resničen, Clara ali Claire? Na kateri točki se igre virtualnega življenja zasidrajo v upanjih, sanjah in načrtih našega vsakdana? Je bila iluzija virtualnega komuniciranja sploh kdaj manj resnična od "prave" zveze? Režiser Safy Nebbou se ne preveč subtilno navezuje na literarne mojstrovine, kot so Nevarna razmerja, a njegova protagonistka pač ni manipulatorski veleum, kakršne je znal napisati Choderlos de Laclos.

Clairine laži ustvarjajo varljivo, hitchcockovsko sobo zrcal, ki jo samo še poudarjajo klavstrofobični odtenki modrih in sivih barv. Prizori protagonistkinega odseva v oknih in ekranih podčrtajo motiv dvojnika, ki se skriva v pomenskem jedru zgodbe.

Ocena: 3-.