Pravila detektivke tipa whodunit, ki jo povezujemo predvsem z Agatho Christie, so jasna: liki so – glede na svoj poklic, spol, družbeni status – razporejeni v predalčke (butler, dedinja, zdravnik ...). Bralčeva oz. gledalčeva naloga je ugotavljanje, kdo je prestopil meje svoje "predpisane vloge" in zagrešil umor. Scenarist in režiser Rian Johnson je ta arhaični žanr – s poirotovskim genijem vred – prenesel v Ameriko 21. stoletja in ustvaril ažurno farso, ki brije norce iz utvar veličine in pomembnosti, v katerih živi vladajoči razred. (Če ima letošnja filmska sezona kakšno rdečo nit, je to prav gotovo razredna vojna, pa naj gre za Parazita ali Jokerja.)

Nož v hrbet uporabi vse klišeje žanra (like, ki se ponoči plazijo v tuje spalnice, škripajoče stopnice, izdajalske kapljice krvi), a to počne z rahlo ironično distanco in pomenljivim pomežikom gledalcu, ki ne more zgrešiti, kdaj Daniel Craig skoraj dobesedno citira Sherlocka Holmesa.

Harlan Thrombey (Christopher Plummer) je svoj orjaški imperij zgradil s pisanjem detektivskih romanov. Člani njegove dinastije, ki se sicer hvalijo, da so, tako kot stari Harlan, sami zaslužni za svoje premoženje, očitno niso podedovali patriarhove lucidnosti. Prvorojenka Linda (Jamie Lee Curtis) ima – po zaslugi očkovega posojila – nepremičninski imperij, a tudi nezvestega moža (Don Johnson) in zlobnega, zabušantskega sina Ransoma (Chris Evans). Lindin brat Walt (Michael Shannon) je od očeta podedoval založbo, od tretjega sina pa je ostala samo vdova Joni (Toni Colette), sijajna parodija hipijevske "influenserke", ki je pripravljena v zameno za redno žepnino trpeti prezir vseh sorodnikov. Ožjo družino zaokrožita najstniška vnuka, vojščak desničarskih spletnih forumov Jacob (Jaeden Martell) in vase zaverovana Meg (Katherine Langford). Skratka, vsi brez izjeme so grozni ljudje in niti pred policisti ne zmorejo hliniti družinske sloge.

V noči po zabavi za svoj 85. rojstni dan je Harlan umrl v sumljivih okoliščinah: zdi se, da si je sam prerezal vrat. Pa si ga je res? Zadnja ga je živega videla negovalka Marta (Ana de Armas). Na prizorišču se pojavita policista (Lakeith Stanfield in Noah Segan) ter slavni zasebni detektiv, "zadnji med džentlemenskimi vohljači", Benoit Blanc. (Daniel Craig se z najbolj karikirano lažnim južnjaškim naglasom, kar jih boste kdaj slišali, očitno zabava v vlogi, ki je odmik od zategnjenega snobizma Jamesa Bonda.) Poskušajo se dokopati do resnice, a jim ta kot spolzka riba vedno znova spolzi med prsti.

V resnici delcev sestavljanke ne bi bilo nemogoče zložiti v smiselno sliko, če bi scenarij vsaj za hip upočasnil tempo in nam dal čas za razmislek – tako pa gledalca vsakih nekaj minut dezorientira nov namig, ki še globlje izdolbe "luknjo v krofu", kot temu reče Blanc. V letu, ko smo dobili več filmov z močno igralsko zasedbo, je Nož v hrbet morda celo najboljši. (Bi si upali teoretizirati, da je priljubljenost filmov z množico protagonistov stranski učinek Marvelove svetovne nadvlade?) Tukaj se ne moremo zanesti na tisti stari trik iz televizijskih nadaljevank, ki narekuje, da se bo edini prepoznavni igralec v stranski vlogi na koncu izkazal za morilca.

Nož v hrbet izrecno noče biti samo kratkočasna uganka o umoru: med pregone z avtomobili, spletkarjenje in družinske zdrahe je stlačeno tudi nedvoumno politično sporočilo. Sprva se nakazuje z mimobežnimi pripombami o Martinem rodu in neumestnim citiranjem mjuzikla Hamilton. Pozneje se družina spusti v eksplicitno politično debato, v kateri sicer nihče ne omeni Trumpa, se pa zmerjajo z "desničarskimi troli" in "liberalnimi snežinkami" ter omenjajo gradnjo slavnega zidu. Marto imajo radi, pravijo, "za nas je družinska članica" – dokler seveda njihova resnična družina ni na udaru: takrat dajo negovalki v hipu vedeti, kdo je najeta pomoč iz Latinske Amerike.

Johnson se naslaja nad političnim in družinskim razkolom, pri katerem so vsi vpleteni od resničnega življenja izolirani z debelo plastjo lastnega privilegija; s škodoželjno naslado opazuje, kako se Thrombeyjevi trudijo udarjati pod pas, in sreba svoj koktajl pohlepa, umora in napuha.

Največji Johnsonov dosežek je v tem, da film učinkuje tako po komični kot tudi po detektivski plati – lik genialnega detektiva bi lahko bil izposojen od Agathe Christie, prav tako osrednja skrivnost z vsemi svojimi obrati in slepimi potmi. Za tovrstno zgodbo je predpogoj rigurozna struktura, ki jo Nož v hrbet ima – pa kljub temu vzbuja vtis razpuščene, od asociativnih preskokov odvisne dogodivščine. Ko se v vrtoglavem tempu klobčič do konca razplete, ne razkrije samo morilca glave dinastije Thrombey, ampak tudi uničujoč vpliv, ki ga ima na "blagoslov" podedovanega bogastva na šibkega posameznika.

Ocena: 4,5.