Beletrina pač ni znana po izletih v žanrske ali "pogrošne" vode, zato dvignimo kozarce na še mnoge tovrstne podvige.

Drobnjakarstvo na tem mestu ni brez razloga, slovensko založništvo se v zadnjih letih nerado loteva (v obsegu) zahtevnih leposlovnih prevodov, prvič, ker so (predvidoma) dragi, in drugič, ker bo impozanten obseg (predvidoma) odgnal kupce. Odnos do mamutskih del se vendarle opazno spreminja, letos npr. pri založbi Sanje pričakujemo še prevod Jergovićeve 1000-stranske Rodbine, piščevega ključnega romana, ki bi si že zdavnaj zaslužil mesto v slovenskih knjigarnah.

A posvetimo se Stephenu Kingu, temu neusmiljenemu in neusahljivemu viru grozljivih in fantazijskih vsebin, ki mu po produkciji knjig verjetno parira le Marcel Štefančič mlajši. King je že zdavnaj postal sinonim za literarno grozo, vendar nikoli ni bil sprejet v elitni literarni klub (ali si to vstopnico sploh želi, je seveda drugo vprašanje). S pojavom družabnih medijev (predvsem Twiterja) se Kingu zadnje čase zaradi pronicljivih komentarjev ameriške (sur)realnosti v očeh ameriških liberalnih razumnikov vidno višajo rejtingi, kdo ve, morda bo afirmativnega sprejema v očeh visokega literarnega establišmenta nekega dne deležna tudi njegova fikcija.

Tisto (prvič objavljeno leta 1986), ki velja ob romanu The Stand (1978) za avtorjevo najdaljše delo, ponuja najlepšo ilustracijo Kingovega grandioznega sloga, obsedenosti z detajli, strukturne razgibanosti in preskakovanj v času, predvsem pa njegove neizprosne, filigranske razdelave vsakega lika posebej, ki v teku časa seveda dozori oziroma, kot v spremni besedi poudari Marko Košan, preide od otroške naivnosti v zrelo življenjsko obdobje. In če pomislimo, da Tisto poseljuje sedem osrednjih junakov, ter da King skoraj enako pozornost nameni še kopici stranskih likov, potem tolikšen obseg ne sme presenečati. Zgodba o sedmih prijateljih iz otroštva, članih "Kluba zgub", ki se leta 1984 po sedemindvajsetih letih vrnejo v domači Derry, mesto zamolčane in destruktivne preteklosti, da bi dokončno uničili "Tisto", zlo številnih oblik in inkarnacij, ki je po letu 1957 znova oživelo in začelo moriti lokalne otroke, je do zdaj doživela televizijsko in filmsko adaptacijo. Knjigi ne prva ne druga filmska upodobitev ni naredila posebne usluge, po svoje tudi zato, ker sta se tako obsesivno osredotočili na lik zlobnega Pennywisa, čeprav je očitno, da Kingovi junaki v romanu vsaj toliko kot pred "Tistim" trepetajo pred lastnimi – bodisi trenutnimi bodisi preteklimi – demoni; osebne in skupinske travme jih slabijo in uničujejo v enaki meri kot grozljivi klovn in njegovi avatarji.

Roman imenitno poudarja karakteristike vsakega lika posebej, njihove hibe ali posebnosti (prvi je debelinko, drugi astmatik, tretji ima govorno napako, četrta je hči nasilnega očeta, peti pretirano energičen piflar, šesti strahopetec, sedmi pa temnopolt), ki jih povečini ohranjajo tudi v zrelem obdobju. Zdaj so poklicno vsi uspešni, a enako prestrašeni posamezniki, ki so prišli v Derry izpolnit obljubo. Konec petdesetih let so odraščali v nasilnem, puritanskem in ksenofobnem okolju; okolica jih je označila za zgube, zato jim je kmalu postalo jasno, da bodo – tako v odnosu do Tistega kot vsakdanjih nasilnežev – preživeli le združeni, s prisego zavezani. Tisto je kot večplastna, izjemno domišljena in tudi politično angažirana odslikava povprečne Amerike pravo nasprotje spielbergovskih malomestnih utopij, je portret okolja, ki si v principu zasluži, da ga višja sila na neki točki zradira z obličja.