In to ne samo pri oživelih nakazah iz nočnih mor, ampak tudi pri nezgrešljivih navezavah na aktualno družbenopolitično ozračje, ki je, roko na srce, idealna kulisa za grozljivko.

Strašljive zgodbe k nam prihajajo z manj čustvene teže kot med ameriško občinstvo: knjižna serija Scary Stories To Tell In The Dark je bila namreč trilogija antologij grozljivih zgodb za mlade bralce, ki jih je avtor Alvin Schwartz črpal iz folklore in urbanih mitov. Za številne mulce v osemdesetih in devetdesetih so bile knjige z nazornimi ilustracijami Stephena Gammella dragocene svetinje, neizčrpen vir morbidne fascinacije, prva klica ljubezni do žanra grozljivk. Zato si verjetno ni težko predstavljati, s kolikšno mero napetosti so ti – zdaj že odrasli – bralci čakali ekranizacijo, pri kateri je kot soscenarist sodeloval nihče drug kot novodobni kralj pošasti Guillermo del Toro (Panov labirint, Oblika vode, Škrlatni vrh ...). Po zaslugi Del Tora in norveškega režiserja Andréja Øvredala so Strašljive zgodbe grozljivka, na katero bi bilo napačno gledati zviška samo zato, ker je namenjena najstniškemu občinstvu.

Morda bi si želeli, da bi ustvarjalci raje ubrali očiten pristop in posneli omnibus, v katerem bi Del Toro režiral vsaj en segment – a v resnici je trenutna rešitev bolj inovativna. Ena izmed ključnih ovir literarne predloge je bila namreč njena antologijska zasnova: razpršene pripovedi niso imele pravega okvirja ali rdeče niti. Novi scenarij uvede skupen kontekst, v katerega organsko umesti groteskne smrti, ki so pravo "meso" pripovedi.

Piše se leto 1968 in samotarska srednješolka Stella Nicholls (Zoe Margaret Colletti) se bo za en večer odtrgala od pisanja svojih zgodb: s prijateljema Auggiejem (Gabriel Rush) in Chuckom (Austin Zajur) gre namreč za noč čarovnic nabirat sladkarije po okoliških hišah. Spotoma spoznajo še Ramona (Michael Garza), sezonskega delavca, ki se je naključno ustavil v njihovem mestu. Večer se dramatično zaostri, ko se jim za vrat obesi lokalni nasilnež Tommy (Austin Abrams) s svojimi podrepniki. Najstniki se zatečejo v zapuščeno vilo Bellowsovih, v kateri naj bi strašil duh pokojne dedinje, izobčenke in domnevne morilke Sarah Bellows, ki jo je njena družina dala zaklenit v klet. Samo vprašanje časa je seveda, preden Stella v kleti najde knjigo Sarahinih pravljic, nekakšno kroniko vseh grozljivih stvari, ki so se primerile članom njene dinastije.

Zašepetan urok, "Sarah, povej mi zgodbo", sproži kolesje tragedije. Izkaže se namreč, da ima knjiga tudi nadnaravno dimenzijo: ko se začne pred očmi bralca izpisovati nova zgodba, je skoraj nemogoče preprečiti nasilno smrt protagonista, čigar ime se je pojavilo na straneh.

V ozadju tega nadnaravnega terorja je ves čas prisoten tudi šum neke bolj vsakdanje, a nič manj nevarne groze: iz utrinkov dnevnih poročil in širšega konteksta je lahko razbrati, da smo sredi Nixonove predvolilne kampanje in da je javnost razdeljena okrog vprašanja vietnamske vojne. Vzporednice med morilskim duhom in politično korupcijo verjetno niso naključne – oboje terja nedolžna mlada življenja. Je res pomembno, ali bo Tommy podlegel uroku Sarah Bellows, če ga je tako ali tako rekrutirala vojska, ki ga pošilja v skoraj gotovo smrt v džungli? Zdi se, da grozljive zgodbe ne obstajajo samo zato, da bi nas prestrašile, ampak zato, da bi nam pomagale razumeti grozo vsakodnevne resničnosti.

Strašljive zgodbe se svoji predlogi ne poklanjajo samo na deklarativni ravni. "Zgodbe lahko ranijo in lahko celijo rane," v svojem zaklinjanju deklamira Stella – pomenski poudarki se ves čas vračajo k moči zgodb, k škodi, ki jo lahko povzročijo besede. Sarah Bellows, ki je v jedru celotne pripovedi, se je v zgodovino zapisala kot "čarovnica" – in kaj so bile čarovnice drugega kot ženske, proti katerim je družba uporabila moč besed, moč zgodb? (Donovanov singel Season of the Witch je tudi komad, ki odpre celoten film, mimogrede.) Strašljive zgodbe prinašajo pomemben nauk o tem, kako lahko je s pomočjo prave "zgodbe", pravega spina, žrtev prekvalificirati v pošast – presenetljivo niansirana poanta za najstniško grozljivko.

Pošasti iz slavnih ilustracij so v filmu zelo natančno poustvarjene, čeprav je računalniška animacija na trenutke tako očitna, da nas iztrga iz filmske resničnosti. Najučinkovitejši so še vedno praktični učinki v kombinaciji z grajenjem napetosti, prizor, v katerem začnejo iz nabreklega in vnetega mozolja gomazeti pajki, pa je žal za večno vgraviran v mojo podzavest. Ta zgodba, The Red Spot, je seveda alegorija za strah pred telesnimi spremembami, ki ga čuti odraščajoče dekle – tako kot je poljsko strašilo Harold, najprepoznavnejši element predloge, metafora za žrtev nasilništva, ki je bila na neki točki potisnjena čez rob.

Še en element zgodbe je danes enako aktualen kot leta 1968: naši junaki se ne morejo obrniti na policijo, ker jim je popolnoma jasno, da bodo možje v modrem krivdo nekako zvalili na edinega latinskoameriškega člana ekipe, Ramona – načelnik Turner (Gil Bellows), ki ga je sumničavo označil za "polizanca" (v angleščini je "wetback" rasistična žaljivka), v nebelskem najstniku ni sposoben videti žrtve.

Ocena: 4; piše Ana Jurc