Besede, ki jih je pred skoraj stodvajsetimi leti Ivan Cankar položil v usta svojemu kralju na Betajnovi, Kantorju, odlično povzamejo delovanje dolgoletnega župana izmišljenega slovenskega kraja Rovte v novem celovečernem filmu Andreja Košaka.

Pravzaprav so kar nekakšen "modus vivendi" župana Frante, vajenega, da že dvajset let vsi, celo njegova lastna žena, plešejo, kakor on žvižga, in da se vsi morebitni škandali kar se da hitro pometejo pod preprogo. Zveni dovolj domače, kajne? A kakor je zapisal drugi slovenski književniki, tudi on ga "stakne nazadnje, ki bil mu je kos", in tedaj se šele zares pokaže, kako daleč je pripravljen iti Franta, da bi obdržal svojo vaško oblast. Bo zmogel iti čisto do konca, do trona?

Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem. No, vsi razen odrasle županove hčerke, ki za današnji čas osupljivo dolgo verjame v očetovo popolno neomadeževanost in nedolžnost; ob pestri izbiri generacijsko in slogovno veliko ustreznejših slovenskih igralk je bila zasedba Aleksandre Balmazović, sicer tudi koproducentke filma, milo rečeno, zgrešena režiserjeva poteza.

Zelo posrečena pa je bila izbira vedno odličnega Vlada Novaka kot župana, preračunljive zapeljivke Ive Kranjc Bagola in Valterja Dragana kot hladnokrvnega kriminalca. Škoda, da je v zgodbi le malo časa namenjenega županovemu protikandidatu Jerovšku (igra ga Rok Vihar), saj je za pretkanega politika skorajda nelogično, da bi se tako hitro uklonil pritisku insceniranega škandala. Tudi sicer zgodba, ki želi biti nekakšno ogledalo skorumpirane vseslovenske politične scene, zavite v vato demokracije, prevečkrat deluje kaotično in poenostavljeno, dialogi, sploh tisti v nežnejših prizorih, pa pretirano papirnati, da bi jim lahko zares verjeli.

Uspeha, kakršnega je Košak doživel s kultnim Outsiderjem, ki še vedno velja za enega najbolj gledanih in citiranih slovenskih filmov, Vsi proti vsem ne bo dočakal. Za kaj takega je kljub dobri zasnovi, zelo obetavnemu začetku in nekaterim odličnim igralcem pretirano statičen, okorel in – glede na temo filma skorajda ironično – čisto preveč kompromisen.

Iz oddaje Gremo v kino.