Z mano je Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, avtorica svetovne uspešnice Izbira. Njena naslednja uspešnica bo naslovljena Strast do nevednosti. Ravno prav za naše čase. A vas je danes kaj prijelo, Renata, da bi skočili na morje?

Ne, danes me ni, je v Ljubljani lepo vreme. Morda bom šla na hitro v park, ampak te želje trenutno nimam.

Prejšnjo nedeljo je Slovenijo popadla panika, Slovenci trumoma, množično drvijo na morje. Ali se vam zdi, da so fotografije in posnetki, ki smo jih videli, potrdili to množičnost?

Neko število ljudi je vsekakor šlo na morje, mislim pa, da so tukaj žal mediji precej načrtno lovili ljudi in delali preveliko paniko. Bojim se tudi, da so s tem, ko so ljudje fotografirali sprehajalce, naredili veliko škode.

Vse več smo se ukvarjali s tem, kdo uživa na račun drugih. Res je, da se soočamo z določenim številom ljudi, ki zanikajo pandemijo ali pa se vedejo kot: saj to se ne bo zgodilo meni, zgodilo se bo nekomu drugemu. In tukaj je težava, bojim pa se, da s tem, ko tako zelo poudarjamo težavo sprehajalcev, dejansko škodimo ljudem.

Ljudje res morajo iti malo na zrak in lahko bi morda neko delo opravili lokalni redarji in opozarjali sprehajalce, kjer jih je preveč, dvomim pa, da je bilo treba narediti takšen rigorozni zakon.

Zakaj je pogled na nekoga, ki uživa, tako grozljiv?

Zdaj smo v močni tesnobi. Številni se spopadajo z jezo, s strahom in tukaj ta občutek, da nekdo uživa na račun drugih, da nekdo ne spoštuje zakonov, sproža veliko agresije. In dejansko posameznik, ki je ves čas zaprt v svoje stanovanje, zelo hitro dobi občutek jeze, če nenehno gleda poročila v medijih, kako se nekdo sprehaja. Mislim, da je bilo to število sprehajalcev manjše, kot pa je bilo videti, velikokrat smo videli kar naprej iste podobe sprehajalcev. Zato se bojim, da s tem na neki način sprožimo neko razliko med ljudmi. Po mojem mnenju bi mehkejše metode lahko dosegle večji učinek.

Ampak to se nam dogaja tudi pri beguncih. Njim pa že ne pustimo, da bi uživali tako kot mi, da bi prišli k nam in uživali tako kot mi. A ni podton pravzaprav vedno ta?

Če bo pa nam težko, bomo najbrž hitro pospravili nekaj stvari in tekli na varno. To sovraštvo do drugega, ki naj bi užival na tvoj račun, se vleče že kar precej časa. Recimo za delavce v tujini se je včasih govorilo, da so leni. Hkrati smo pa dejali, da kradejo naša delovna mesta. Tako da nekdo drug nikoli ne uživa na pravi način, ki bi nam dal občutek, da bi lahko tudi mi dosegli neki užitek.

Zdaj iščemo lenuhe med seboj, razmahnilo se je tudi ovaduštvo. Ljudje zapisujejo registrske številke tega, ki uživa, ki skuša kršiti postave.

Bojim se, da tudi s prevelikim nadzorovanjem, sledenjem res sprožamo ta čustva pri ljudeh, da bi radi pravzaprav drug drugega nadzorovali. Vidimo, kako nevarno je to v državah, ki so sprejele ta nadzor, ne da bi omejile, do kdaj bi to trajalo, kdo sploh ima dostop do podatkov. Odpirajo se vrata precej bolj avtoritarni družbi, kot smo jo do zdaj poznali.

Če pa logiko obrneva, ko na nogometni tekmi streljajo 11-metrovko, je za vratarja, statistično vzeto, najbolje, da ostane na mestu. Da se ne premika. Ampak vratar se kljub temu vrže levo ali desno in mi smo zdaj v položaju tega nogometnega vratarja.

Dejansko s tem, da smo vsi vratarji, čuvamo, da se pandemija ne razširi še bolj. S tem varujemo še posebej najranljivejše ljudi. Zanikanje je vezano tudi na naš splošen odnos do ranljivih skupin in tudi do svoje lastne smrti. Recimo v Sloveniji imamo zelo malo število ljudi, ki določijo vnaprej zapisana neka pravila, svojo željo, katere posege v svoje telo še želijo proti koncu življenja. Takšne odločitve so odločitve, ki jih je kar pomembno sprejeti, dokler smo še zdravi, ampak mnogokrat dejansko zanikamo smrt oz. "umirajo drugi".

Težko pa razmišljamo, da lahko umremo tudi mi, in ob tej bolezni zelo hitro pozabljamo, da zbolevajo tudi mladi, ljudje, ki so precej v formi, in da ne gre samo za populacijo najstarejših, kar se mnogokrat ustvarja kot mnenje tudi v medijih.

Ko zbolimo, gremo k zdravniku, ne pa k politiku. Zakaj nas potem v glavnem nagovarjajo politiki?

Mislim, da stroka bolj pomiri prebivalstvo kot politiki. Politika mora sprejeti določene ukrepe. Nujno je, da se na politični ravni država odloči, v katero smer se bodo recimo ukrepi zaostrovali ali pa kako se bo ljudem pomagalo, ampak vseeno je za tesnobo ljudi ključno, da jih nagovarjajo strokovnjaki. Zato bi si v bistvu želela več strokovnjakov, morda tudi različnih strok znotraj medicine in tudi zunaj nje, da v teh časih delijo svoje mnenje, svoja znanja. Vemo, da se znanja zelo hitro kopičijo, da se dogaja ogromno raziskav, in dobro je, če imajo ti strokovnjaki čim večjo možnost naslavljati javnost.

Ali bomo rešili življenja ali gospodarstvo? Ali gospodarstvo ali javno zdravje? Mar ni to lažna dilema?

Je in ni. Na neki način ni gospodarstva brez zdravih ljudi. Predstavljajmo si, koliko ljudi bi lahko zbolelo, če ne bi imeli nikakršnih ukrepov, ali bi lahko ti bolni sploh delali?

Hkrati pa se postavlja vprašanje, za koliko časa ustaviti gospodarstvo, ker zelo veliko ljudi bo pa recimo zbolelo, nekateri bodo umrli, ker pač gospodarstvo ne bo delovalo. Zelo veliko ljudi je danes že soočenih z izjemno težko revščino in kaj se lahko zgodi? Številni ljudje tudi ne bodo prišli do zdravnika zaradi nekih drugih običajnih bolezni, tako da tukaj je neka nemogoča izbira.

To je bila strast do vednosti.