Po dvajsetih letih restavriranja so v torek v Pompejih uradno odprli Domus Vettiorum, vilo družine Vettijcev. Ključen dosežek obnove je bila osvežitev fresk, ki ponazarjajo zadnji krik pompejske mode, preden je cvetoče mesto pod vulkanskim pepelom pokopal izbruh Vezuva leta 79.

Odprtje prenovljene vile je še en dokaz, da arheološko najdišče, ki je več desetletij stagniralo zaradi birokratskega zanemarjanja, poplav in celo napadov tatov artefaktov, končno stopa v novo muzejsko dobo.

"Kot prerez antične družbe"
"Hiša Vettijcev je, kot da bi zgodovino Pompejev – pravzaprav zgodovino rimske družbe – ponazorili v eni sami hiši," je izjavil direktor muzejskega kompleksa Gabriel Zuchtriegel. "Tukaj lahko občudujemo čisto zadnje obdobje pompejske stanske slikarije, ki jo krasijo neverjetne podrobnosti. Pred temi podobami lahko stojiš več ur, pa še vedno odkrivaš nove podrobnosti."

"Kot vidite, gre za kombinacijo različnih elementov: narave, arhitekture in umetnosti. Je pa pred nami tudi zgodba o življenju v pompejski družbi, pravzaprav v družbi antičnega Rima, v tem obdobju zgodovine."

Debela plast voska je freske zavarovala, le videlo se jih ni dobro
V preteklosti so freske restavrirali tako, da so jih premazali s parafinom, kar naj bi jih pomagalo ohraniti. "A premaz je sčasoma ustvaril vse debelejšo plast, zaradi katerega so bile freske videti motne in slabše vidne," je za tiskovno agencijo AP pojasnila vodja prenove Stefania Giudice.

Je pa vosek, po drugi plati, zato freske zelo lepo ohranil. Po Zuchtrieglovih besedah slikarije "odsevajo sanje, domišljijo in strahove lastnikov, ki so iz dneva v dan živeli med temi podobami".

In kdo so ti lastniki bili? "Vettijca" sta bila dva moža, Aulus Vettius Conviva in Aulus Vettius Restitutus. Ni ju povezovala samo enako osebno ime, ampak tudi skupna preteklost – nista bila potomca plemiških družin, ki bi odraščala v razkošju, ampak – tako vsaj sklepajo zgodovinarji – nekdanja sužnja, ki sta bila na neki točki osvobojena.

Obogatela sta najverjetneje po zaslugi trgovine z vinom. Nekateri zgodovinarji sklepajo, da sta bila brata, a za to v resnici ni nobenih dokazov.

V dnevni sobi, ki se uradno imenuje Pentejeva dvorana, bodo obiskovalci na freski najbrž prepoznali Herkula kot malčka: otrok v vsaki roki davi kačo (mitologija uči, da je strupenjači nadenj poslala Zevsova žena Hera, ki je bila ljubosumna na dete, rojeno iz zveze Zevsa z umrljivo žensko, Alkmeno). Če smo poetično razpoloženi, si lahko predstavljamo, da sta oba Avla v Herkulovi usodi premagovanja ovir videla odsev svojih lastnih življenj.

Po dolgih letih suženjstva sta možaka "ustvarila neverjetni karieri in priplezala na sam vrh lokalne družbe, vsaj v ekonomskem smislu," ugotavlja Zuchtriegel. "Očitno sta hotela pokazati svoj novi status, tudi s pomočjo mitoloških poslikav – želela sta sporočiti: Uspelo nama je, zdaj sva del elite rimskega sveta'".