Bolj kot vrhunski nadrealist – dilema Dalíjevega nadrealizma bo tematizirana nekoliko kasneje – bi bila prava oznaka Salvadorja Dalíja, ki ga lahko ta čas v ilustracijah Biblije in Božanske komedije spoznavamo v blejski Pristavi, vrhunski umetnik 20. stoletja oziroma množične kulture, ki jo obvladuje spektakel. Ta se napaja v ontološkem premiku človeške psihe, ki privzame popredmeteni pogled na svet in na podlagi tega tudi ureja svoje odnose v tem svetu. To je pravzaprav patološki pogled na svet, povzet v Nietzschejevem uvidu na predvečer nastopa popularne kulture, da moderni človek „biološko predstavlja protislovje vrednot, sedi med dvema stoloma, v isti sapi govori ja in ne. Ali je potem kaj čudnega, če je ravno v naših časih zlaganost sama postala meso in celo genij?“ (Nietzsche, Friedrich: Primer Wagner). Kot sklic na to misel lahko navedemo še sodbo nedavno umrlega J. G. Ballarda o preroškem značaju Dalíjeve umetnosti v 20. stoletju: „Dva ključna leitmotiva 20. stoletja – seks in paranoja – vladata njegovemu (Dalíjevemu, op. P. B.) življenju; pa tudi našemu.“ Kar bo sledilo, ne bo toliko rezime življenja Salvadorja Dalíja, kot bo to poskus povzetka nekaj ključnih momentov, iz katerih se je vsebinsko in oblikovno napajala Dalíjeva umetnost.

Anatema Andréja Bretona
Katalonec, sin pravnika, ki so mu v otroštvu govorili, da je reinkarnacija še pred njegovim rojstvom umrlega brata, in v katerega se je med študijem zaljubil pesnik Federico García Lorca, ob Juanu Miróju in Maxu Ernstu velja za najslavnejšega nadrealističnega slikarja, a njegova povezava z nadrealizmom ni popolnoma neproblematična. V nadrealizmu je mladi Dalí, ki je v času svojih prvih samostojnih razstav v dvajsetih begal med več slogi, odkril gibanje, ki bi mu s svojim filozofskim zaledjem popolnoma omogočalo razvoj in realizacijo lastne osebe. To je med drugim prepoznal tudi André Breton, avtor Nadrealističnega manifesta (1924), v katerem je nadrealizem označil kot „čisti avtomatizem psihe“. Prav on je kasneje nad Dalíjem izrekel anatemo in mu kot anagram njegovega imena nadel vzdevek avida dollars, kar bi lahko prevedli kot spodbujanje dolarjev; namigoval je seveda na njegovo zvezdniško pojavljanje v javnosti in akcije, s katerimi je spodbujal kult, ki se je spletel okoli njegove osebe.

Paranoja – stanje več resnic ali več laži
Dalí nikakor ni bil le nastopač, njegovo intelektualno ozadje je bilo že zelo zgodaj zelo močno. Njegov nadrealizem tako ni bil povezan le z vključenostjo v pariški nadrealistični krog, ampak je bil rezultat branja Freuda, v katerem je odkril svojega duhovnega očeta (čez nekaj let ga je zamenjal za fizika Heisenberga, a o tem kasneje). Na tem mestu je potreben ponoven sklic na Bretona, ki je dejal, da ni bil nihče bolje podkovan v psihoanalizi kot Dalí, ki psihoanalize ni preučeval, da bi ozdravil svoje komplekse, ampak da bi jih znal negovati in jih ohraniti. Predvsem ga je zanimala paranoja, stanje, v katerem vidimo več; dvoumno pa ostaja, ali vidimo resnični več ali pa je ta več le naš. O tem več, do katerega se je dokopal z vstopom v posebna stanja, v katerih je lahko izvajal svojo metodo paranoične kritike, je Dalí 'poročal' v svojih slikah, o dvoumnem statusu tega (neobstoječega) 'več' pa je pisal tudi sam Freud: „Prihodnost bo odločila, ali je v moji teoriji (Freud v paranojah prepoznava gradnike večjih patoloških kompleksov v podzavesti, op. P. B.) več zmote, kot bi jo želel priznati, ali pa je v Schreberjevih (paranoični Schreber je bil Freudov pacient, op. P. B.) domislekih več resnice, kot so v tem trenutku pripravljeni verjeti ljudje.“

Stopljeni "camembert" in vse mogoče oblike obstoja enega bitja
Za enega vrhuncev te psihoanalitske faze Dalíjevega dela velja slika iz leta 1931 Vztrajanje spomina, na kateri je tudi uveden znani motiv stopljene ure, ki ga je spodbudila meditacija o 'supermehkosti', v katero se je Dalí vrgel po večerji v krogu prijateljev, po kateri je na mizi ostal kos že dodobra stopljenega "camemberta". Utemeljitev svoje uporabe mehkih struktur, s katerimi se je med drugim navezoval tudi na estetiko art nouveauja, je Dalí v naslednjih desetletjih podal še večkrat in vedno znova je našel nove vire, ki so poudarjali simbolno moč takšnih oblik. Omenimo le študijo francoskega znanstvenika Edouarda Monoda-Herzena Načela morfologije (1927), v kateri je bilo ugotovljeno, da nobeno živo bitje nima le ene oblike, ampak lahko teoretično zavzame neskončno mnogo oblik in je „milieu v gibanju“.

Kristus je gora sira
Ker smo že omenili stopljeni kamamber, omenimo še eno vlogo sira v Dalíjevi umetnosti. Ta je med drugim tesno povezana z njegovimi ilustracijami Božanske komedije. Pomen sira je pojasnil v eseju z naslovom Le divin Fromage (Sveti sir), ki je napovedal te ilustracije, nastale v petdesetih letih, v času, ko je ponovno odkrival Boga in se zbližal s katoliško vero. Takrat je zapisal: „Hočem, da bodo moji akvareli za Danteja podobni komaj zaznavnim vlažnim pegam na svetem siru … Mistično je sir. Kristus je sir, še bolje, gore sira!“ Dalí, ki je rad odkrival manj znane filozofske reference, na katere je naslanjal svoje delo, ki je tako postalo še bolj misteriozno, se je v tej svoji misli najverjetneje naslanjal na besedilo španskega mistika iz 16. stoletja, brata Luisa de Léona, čigar besedilo je Dalí posedoval in ki je rodovitne gore, po katerih teče mleko in o katerih z mislijo na besedilo v Psalmih piše tudi sveti Avguštin, prevedel kot gore sira.

Pismo diktatorju Ceausescuju
Sirove gore je Dalí 'osvajal' po svoji odtujitvi od nadrealizma, iz katerega ga je zaradi političnih razhajanj leta 1934 izločil prav Breton. Nadrealizem se je od nekdaj povezoval z levičarskimi smermi, Brétona in druge nadrealiste pa je razhudilo Dalíjevo domnevno odobravajoče izražanje o Hitlerju (Dalí je naklonjenost Hitlerju sicer zanikal), kasneje pa so ga obsojali, ker ni želel obsoditi Francovega režima in ker je drugo svetovno vojno sramotno strahopetno – tako je to ocenil George Orwell - preživel v ZDA, kamor je Dalíjevo umetnost že leta 1934 s takojšnjim vrtoglavim uspehom, ki so ga spremljali plesi, posvečeni Dalíju in Gali, vpeljal trgovec z umetniškimi deli Julian Levy. Še hujša greha sta bila povojna vrnitev v Španijo in zbližanje s Francovim režimom.

Dalí Francu skoraj gotovo ni nasedel; njegova političnost je bila zares kontroverzna, vendar pa se ponuja odgovor, da je tako ravnal z zavedanjem, da lahko vsak svoj prekršek obrne v svoj prid. A politiko, še bolj pa duha, ki stoji za posamezno politično linijo, je dobro poznal. Najboljši dokaz za to naj bi bila po mnenju kritika Roberta Hughesa Dalíjeva slika Mehka konstrukcija s kuhanim fižolom – slutnja državljanske vojne, ki naj bi bila čustveno najmočnejše pričevanje o španski državljanski vojni in tudi o vojni kot grozljivem dogodku nasploh. Po Hughesu naj bi bila slika v tem celo močnejša od Guernice Pabla Picassa, umetnika, ki so ga ob 'političnem odpadniku' Dalíju postavljali kot zgled klenosti duha. Še ena sporna politična poteza Salvadorja Dalíja, za katero pa ni povsem jasno, ali ni bila le še ena izmed umetnikovih 'bolnih' domislic, pa je bilo pismo romunskemu diktatorju Ceausescuju, ki ga je Dalí pohvalil, ker je med svoje insignije vključil tudi žezlo.

Tretji oče dr. Heisenberg
Povojno obdobje, v katerem je Dalí med drugim kot eden prvih umetnikov raziskoval možnost uporabe hologramov, ponovno vpeljal tedaj že nekoliko nemodno estetiko ready-madov in sodeloval z Waltom Disneyjem pri projektu Destino (risanko so dokončali pred nekaj leti), je bilo obdobje zanikanja nadrealizma. V obdobju neposredno po letu 1951 oziroma po objavi svojega Mističnega manifesta, v katerem je zavrnil moderno umetnost in nadrealizem in se razglasil za prvega umetnika nove mistične umetnosti, je za Dalíja značilen tako imenovan nuklearni misticizem. V njem poveže svoje novo zanimanje za španski katoliški misticizem, jedrsko fiziko in klasično slikarstvo starih mojstrov. Tedaj oziroma v Manifest u antimaterije (1958) pojasni svoj odmik od nadrealizma: „V nadrealističnem obdobju sem želel ustvariti ikonografijo notranjega sveta – čudežni svet mojega očeta Freuda. To mi je uspelo. Danes je zunanji svet – svet fizike – vdrl v svet psihologije. Danes je moj oče dr. Heisenberg.“ Fizik Werner Heisenberg je bil utemeljitelj načela negotovosti oziroma nedoločljivosti, enega temeljnih načel kvantne mehanike, ki je Dalíja pritegnila po eksploziji atomske bombe in se odrazi v njegovih slikah dezintegracije.

Te so značilne za čas, ko se je Dalí vračal h katolicizmu in ko je neki francoski duhovnik na njem menda izvedel tudi obred eksorcizma. Obdobje stopnjevanega ukvarjanja s krščansko ikonografijo sovpada tudi z vedno bolj odločnim referiranjem na stare mojstre, čeprav so bili njihovi citati, posebej citati Vermeerja, Tiziana, Tintoretta, Caravaggia in Velázqueza – po slednjem naj bi tudi prevzel svoje teatralne brke –, v njegovem delu prisotni že od potovanja po Italiji v tridesetih, po katerem Dalí v svoje delo vnese nekoliko več akademskosti.

Usodna Elena Dmitrievna Diakona
Bolj kot vse drugo pa je Dalíjevo življenje zaznamovalo srečanje z Galo, rusko emigrantko s pravim imenom Elena Dmitrievna Diakona. Ko jo je spoznal, je bila poročena s pesnikom Paulom Éluardom, kar je bil tudi razlog za eno izmed dveh Dalíjevih avdienc pri papežu Piju XII., ki ga je želel prositi za razveljavitev Galine prve poroke, saj se sicer kljub civilni poroki v tridesetih nista mogla cerkveno poročiti. Papež Dalíjeve želje ni uresničil, par se je lahko pred Bogom zvezal šele po Éluardovi smrti leta 1952.

'Sodelovanje' na evroviziji 1969
Dalíjevo približevanje katolištvu so imeli številni le za še eno izmed njegovih muh, saj je bilo znano, da njegovo zasebno življenje ni ustrezalo krščanskemu etosu. Ker je bilo njegovo zanimanje za seksualnost domnevno zelo skromno, je veliko bolj k mesenim užitkom nagnjeno Galo Dalí menda celo sam spodbujal v afere z različnimi ljubimci. Zanimivo je tudi, da se je v času, ko je v slikah citiral starejše upodobitve temeljnih junakov krščanske ikonografije, Dalí lotil nekaterih najbolj očitno komercialnih projektov. Oblikoval je notranjost modnih trgovin in nakit, zaščitni znak lizik Chupa Chups ter si zamislil oglaševalski program tekmovanja za najboljšo pesem Evrovizije leta 1969.

Gala, ki je bila Dalíjeva duhovna hrana, je bila menda tudi njegovo pogubljenje. Obstajajo namreč poročila o tem, da ga je v letih pred svojo smrtjo leta 1982, ko je bila že na pol senilna, zalagala z nenavadnimi koktajli zdravil, kar je menda prispevalo k temu, da je imel v zadnjih letih simptome, podobne simptomom Parkinsonove bolezni. Galina smrt je pokopala tudi Dalíja. Čeprav ni nič dokazano, več nesreč v njegovi bližini namiguje na to, da je Dalí večkrat poskušal narediti samomor. Enkrat naj bi se poskusil celo ubiti z dehidriranjem telesa. Na koncu ga je leta 1989 med poslušanjem Wagnerjeve opere Tristan in Izolda pokopal infarkt. A Dalí umetnik je umrl že več kot desetletje prej. V kraljevi družbi. Leta 1982 ga je španski kralj Juan Carlos imenoval za markiza púbolskega, Dalí pa mu je v zahvalo podaril risbo Glava Evrope. To je bilo njegovo zadnje delo.