Sorodna novica Zlo ne obstaja

Novi film Mohammada Rasoulofa je skoraj nemogoče ločiti od političnega in družbenega konteksta, v katerem je nastal; zato je tudi izjemno nehvaležno, s perspektive kritika katalogizirati prednosti in pomanjkljivosti umetniškega dela, ki je predvsem pričevanje o kalvariji sodobnih Irank. (V film so vključeni tudi posnetki s telefonov, ki dokumentirajo policijsko brutalnost, prelito kri in celo trupla na ulicah Teherana. Je prav, da resnične smrti ilustrirajo zgodbe izmišljenih likov? Hibridna narava filma vsekakor odpira etična vprašanja.) Seme svetega figovca je parabola, ki širši diskurz o policijski državi in mehanizmih moči prenese v polje osebnega – kako se pošastnost represije odraža v kontekstu družine in vsakdanjega življenja?

Mohammad Rasoulof je eden najvidnejših oporečnikov v filmski industriji: prvič je bil v Iranu zaradi "snemanja brez dovolilnice" po krivem obsojen in zaprt leta 2010, nato pa je sledilo še 15 let sodnih kalvarij in pregona z absurdnimi utemeljitvami, kot je "propaganda proti režimu". Doletelo ga je več prepovedi filmskega ustvarjanja, prepovedi odhoda iz države in seveda zapornih kazni. Pred leti je Rasoulof ob prevzemu nagrade v Cannesu dejal, da ljubi Iran, a je ta kot oče alkoholik: "Včasih me udari."

Pred štirimi leti zaradi prepovedi ni mogel priti na Berlinale, kjer je njegova drama Zlo ne obstaja (There Is No Evil), mozaična zgodba o smrtni kazni v Iranu, prejela glavno nagrado, zlatega medveda. Tokrat poleg smrtne kazni na muho jemlje tudi buržujsko samozadostnost, ki je pripravljena odvračati pogled od praktično česar koli, tiranijo tradicionalnih vrednot in seveda vzvode patriarhalne družbe.

Premiere Semena svetega figovca v Cannesu se je režiser, neverjetno, udeležil; s seboj je prinesel fotografiji glavnih igralk, ki Irana nista smeli zapustiti. Zanj je bila pot iz domovine enosmerna – doma so ga medtem spet obsodili na osem let zapora.

Iman (Misagh Zare) je po dvajsetih letih zvestega služenja sodnemu sistemu končno napredoval do mesta preiskovalnega sodnika. Že prvi dan v službi od njega zahtevajo, naj brez vprašanj (in vsakem primeru brez preiskave) podpiše smrtno kazen v primeru, ki ga je pravkar dobil v roke – jasno je, da je na kocki ne samo njegova nova služba, ampak potencialno tudi družbeni status. Misliti mora na svojo družino. Odločitev v resnici nikoli ni bila v njegovih rokah, si govori.

Na domači fronti status quo brani Najmeh (Soheila Golestani), poosebitev vdane žene, ki pa je mojstrica selektivne slepote v zvezi z moževo službo – mehurček njenega življenja je preveč varen in udoben, da bi si upala preveč spraševati. Medtem ko režim, za katerega dela Iman, sistematično "zaslišuje" ter nato biča, zapira in včasih obeša protestnike, njo zanima predvsem, zakaj mož ne more večkrat priti domov na večerjo. Sama se ukvarja s hčerkama: zaradi Imanove "občutljive" službe morata Rezvan (Mahsa Rostami) in Sana (Setare Maleki) v očeh javnosti ostati brezmadežni. Nikoli brez hidžaba, nikoli v družbi liberalnih sošolk. V dekliški spalnici medtem brbota zametek upora, ki ga podžigajo šokantni posnetki z družbenih omrežij.

Vse pogostejše konflikte med generacijama Rasolouf prikaže v obliki družinskih prepirov, ki na trenutke delujejo kot avtorjeva pridiga – ki pa pušča nekaj prostora za nianse. Dekleti še zelo močno opredeljujeta mladostna naivnost in zaletavost, Iman pa ni zgolj neomajen trinog – plašnice si je nadel tudi zaradi strahu in sramu, ki ju tlači v podzavest. Ni samo rabelj, ampak tudi žrtev nehumanega sistema, je jasna implikacija. Ampak kaj je njegovo medlo nelagodje v primerjavi z očesom, ki ga je na protestih izgubila Rezvanina najboljša prijateljica?

Neke noči iz Imanove nočne omarice izgine njegova službena pištola. Čeprav pretaknejo vse omare in kotičke, orožja ni nikjer. Bi ga lahko raztreseno založil v službi ali pa ima tatico pred nosom? Iman postane obseden z resnico – ne samo zato, ker mu zaradi malomarnosti grozi zaporna kazen, ampak zato, ker čuti, da mu v domačem okolju patriarhalna avtoriteta drsi iz rok. Hčerki mu postavljata vse več neprijetnih vprašanj: Zakaj nočejo odpreti uradne preiskave v zvezi s smrtjo Mahse Amini? Česa so v resnici kriva dekleta, za katerimi so svojci po aretaciji izgubili vsako sled?

Izginotje orožja pa ni odplaknilo nasilja. Nasprotno, psihološka vojna zdaj šele zares privre na površje. Iman, ki sta ga na tej točki že močno načela paranoja in stres, svojo družino lastnoročno zvleče v grozljivko; kar naenkrat tako slogovno kot strukturno gledamo zelo drugačen film kot prej. Glavni liki niso več ljudje iz mesa in krvi, prej alegorije za avtoritarno državo (Iman), za splošno prebivalstvo, ki se je šele zdaj zavedelo nevarnosti (Najmeh), in za radikalce, ki so za svobodo pripravljeni tvegati vse (Rezvan in Sana).

Bolj kot logičnost zgodbe in motivacije posameznih likov režiserja zanimajo abstraktne ideje, podane z zelo jasnimi simboli. "Spet bomo postali družina, kakršna smo bili prej," na primer dahne Iman in s tem ubesedi konservativni ideal nekega prejšnjega, bolj "čistega" življenja. Samo naravnosti vseh štirih glavnih igralcev lahko pripišemo zasluge, da vse skupaj ne zapade v čisto melodramo.

V prologu filma izvemo, da je sveti figovec, Ficus religiosa, drevo, ki svoje seme (ki pristane v ptičjih iztrebkih) spusti na druga drevesa; tam ustvarijo zračne korenine, ki se spuščajo proti tlom in se zasidrajo v zemljo; v zadnji fazi figovec zaduši in nadomesti gostiteljsko drevo. Tudi dekleta, kot sta Rezvan in Sana, se bodo na neki točki postavila na svoje noge in nadomestila prejšnjo generacijo, nam telegrafira Rasoulof. Politični pogum njegovih filmov, ki sega daleč onkraj pomanjkljivosti v strukturi in tempu posamezne zgodbe, stavi nanje.

Ocena: 4