Vojni poboji so le vrh ledene gore tega nasilja, ki ga je izvajala tedanja oblast. /.../ [Obdelati je treba tudi druge oblike] komunističnega povojnega nasilja, kot, denimo, v delovnih ozioma koncentracijskih taboriščih, in to predstaviti sedanji generaciji.
Izgoni iz kraja bivanja so eden tistih represivnih ukrepov, ki so jih na Slovenskem v 20. stoletju izvajali vsi totalitarni sistemi: fašistični, nacistični in socialistični. Nova knjiga Milka Mikole razčlenjuje zadnjega, in sicer njegovo usmeritev proti nemškemu in tudi 'sumljivemu' slovenskemu prebivalstvu na slovenskem ozemlju. Gre torej za proces, ki je časovno zamejen z letoma 1945 in 1949.
Nemško čiščenje Gorenjske in ŠtajerskeKnjiga Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji govori o sklepnem dejanju niza tragičnih preseljevanj prebivalstva, ki so ga v dvajsetih letih začele fašistične oblasti na Primorskem. Prisilne preselitve največjih razsežnosti so se dogajale med drugo svetovno vojno oziroma med letoma 1941 in 1945, ko so Nemci načrtovali izgon do 260.000 Slovencev. Nemci so načrtovali 'očiščenje' Štajerske in Gorenjske in prebivalce pošiljali na jug tedanje skupne jugoslovanske države.
Seveda tega izgona ne moremo imeti za manj tragičnega od povojnih izgonov, saj se je dogajalo znotraj meja skupne, a - in to se zdi vendar pomembno - tedaj zaradi agresorjev v drugi svetovni vojni že praktično neobstoječe države. Nemci so slovensko prebivalstvo usmerili v nekatere najmanj razvite jugoslovanske predele, ki jih je že pred vojno močno podpiral bogatejši slovenski del države, zaradi česar so se na primer "podjetniki pritoževali nad davčno obremenitvijo industrije ter beograjsko carinsko in kreditno politiko, ki je bila bolj kot industrijsko razvitim (severozahodnim) delom države naklonjena manj razvitim (jugovzhodnim) delom države" (Peter Vodopivec v delu Od Pohlinove slovnice do samostojne države).
Notranja preganjanja med letoma 1947 in 1949
Milko Mikola poudarja, da je bil najhujši val izgona tisti, s katerim je oblast skušala disciplinirati slovensko prebivalstvo na obmejnem pasu z Avstrijo, ki so ga preselili na Kočevsko. Tragičnost tega vala Mikola pojasnjuje s slabimi stanovanjskimi razmerami, podhranjenostjo in boleznijo, kar je za družine pomenilo hudo trpljenje. Zaradi psihičnega in fizičnega trpljenja so nekateri celo umrli. V svoji knjigi Mikola razkriva, da so se takšni notranji množični izgoni začeli leta 1947. Zadnja množična izgona sta se zgodila decembra 1948 in aprila 1949, ko je oblast iz Petišovcev izgnala 215 tamkajšnjih družin. Po letu 1951 so se ti ljudje lahko vrnili na domove, vendar brez zahteve po odškodnini. Milko Mikola piše, da je imela pri teh izgonih glavno besedo Udba.
Vojni poboji so le vrh ledene gore tega nasilja, ki ga je izvajala tedanja oblast. /.../ [Obdelati je treba tudi druge oblike] komunističnega povojnega nasilja, kot, denimo, v delovnih ozioma koncentracijskih taboriščih, in to predstaviti sedanji generaciji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje