Jeseni je na radijskih valovih zaživela čisto sveža skladba nič manj sveže skupine. Njen prvi singel sliši na ime MetaLuv, izvaja pa ga šestčlanska zasedba iz Ljubljane, ki združuje nekaj že poznanih in nekaj še neznanih glasbenih imen.

Revloute so …
Za vokal skrbi Lena Čirjakovič, klaviaturist je Tomaž O. Rous, ki ga gotovo dobro poznajo oboževalci zasedbe Siddharta, za bobni sedi Boris Šprajc, na kitari je Mare Senegačnik, violinist in tud drugi kitarist je Urban Soban, basist pa Andraž Kožar.

Po dobrih štirih letih (če upoštevamo tudi njihovo predhodnico Rožezlo, sega delovanje glasbenikov še dlje nazaj) so 17. novembra na police ponosno postavili svoj prvenec, izjemno lično oblikovano ploščo Vinyl. Pri tej so glasbenikom 'priskočili na pomoč' Jani Hace na basu, Blaž Celarec na tolkalih, Drago Ivanuša na harmoniki in Boštjan Gombač na bodhranu, Peter Penko pa je sodeloval pri remiksu.

Na plošči je 14 skladb, ki so jih posneli v studiih KifKif, ORO in Jork pod producentsko taktirko Tomaža O. Rousa in Žareta Paka, posnetke pa so miksali v Horus Sound Studiu v Hannovru.
Priprave na prvi spot
Za MetaLuv se pripravlja tudi videospot, ki naj bi kmalu pospremil glasbo skladbe, a podrobnosti o njem za zdaj ne želijo razkriti. Da bi zasedbo bolje spoznali, smo se pogovarjali s kitaristom Maretom, violinistom Urbanom in bobnarjem Borisom, ki so spregovorili o svojih začetkih, prvi plošči in načrtih, ki so si jih zastavili za prihodnost.

Najprej nekaj besed o vaših začetkih. Skupaj ste dobra štiri leta. Kako ste se našli?
Urban: V bistvu je že sredi 90. let obstajala skupina Rožezla, ki je imela tudi kar nekaj koncertov. Sicer se je veliko njenih članov zamenjalo, a njeno jedro so že takrat predstavljali današnji člani, torej Tomaž na klaviaturah, Marko na kitari in Boris na bobnih. Pravzaprav je skupina Rožezla nastala iz še starejše zasedbe, Fleurs du mal (od tod tudi Rožezlino ime – Rože zla), a je zaradi pogostih menjav članov vse skupaj nekako zvodenelo. Poleg tega je potem Tomaž postal član Siddharte, ki se je tedaj ravno uveljavljala. Leta pozneje je Tomaž nekega dne srečal Leno; eden drugemu sta sta predstavila svoje dotedajšnje delo, začutila ob tem neko sorodnost in začela delati v Tomaževem studiu ORO. Tomaž je material nato pokazal Maretu in Borisu, ki sta se navdušila, in odločili so se ponovno zagnati to 'mašino'. Kasneje sva se spoznala še midva s Tomažem, ki me je povabil za violino. Base za album je z eno izjemo odigral Jani Hace, kot zadnji pa se je skupini pridružil Andraž Kožar.

Kako težki so prvi koraki nove skupine na slovenski glasbeni sceni? Koliko pomagajo izkušnje, ki jih prinesejo zasedbi že bolj prepoznavna, celo uveljavljena glasbena imena, ki sodelujejo z vami?
Boris: Seveda, te reference so vsekakor dobrodošle. Poleg tega takrat nismo imeli basista in vprašanje ostaja, ali bi imeli brez Janija zdaj ploščo zunaj.
Mare: Na eni strani gre za snemanje tistega, česar sicer ne bi mogli, na drugi strani pa gre tudi za motivacijo. Ko taki mojstri, kot so Jani Hace, Blaž Celarec, Boštjan Gombač in Drago Ivanuša, sodelujejo na tvoji plošči, potem je to velika spodbuda in motivacija. Hkrati je tudi Tomaž s Siddharto nabral nekaj pomembnih izkušenj, spoznal ljudi, ki vsekakor pomagajo …
Urban: Poleg tega je Tomaž edini resnično dobro obvladal računalniške programe za snemanje in imel pravo opremo. Danes to ni več taka redkost, ampak ko smo začenjali, je bila.

Sami pravite, da igrate 'nezakompliciran' pop. Kaj želite poudariti z besedo 'nezakompliciran?
Urban: Naj si vsak po svoje razlaga.
Mare: Mogoče se malo norčujemo iz kompleksnosti svoje glasbe.
Boris: Čeprav se nekako pričakuje, da se nekam umestimo, se sami nismo želeli 'opredalčkati', ker nam je to tuje. Potem smo se pa precej šalili na ta račun in se glede na kompleksnejšo zvrst glasbe odločili za ta predal, 'nezakompliciran' pop.
Mare: Kompleksnost naše glasbe je pravzaprav že posledica samega ustvarjanja plošče. Gradivo na njej je nastajalo kakšnih štiri, pet let. Zaradi daljšega časovnega razpona gre za toliko različnih stvari, da jih je težko natančno opredeliti. Ko delamo, se trudimo osvoboditi teh okvirjev.
Urban: Zadnjič nas je neki novinar označil za eklektični rock, pa nam tudi ta izraz ni tuj. Rock je osnova, a vmes se pojavljajo tudi breakbeat, moderna produkcija r'n'b-ja itd. Tudi elementi tega so v naši glasbi.

Iz svojega prvenca Vinyl ste za prvi singel izbrali skladbo MetaLuv. Zakaj ravno ta skladba?
Urban: Je zelo udaren komad.
Boris: Spet, bali smo se predalčkanja. Če bi izbrali skladbo, ki se nam zdi, da bi lahko postala uspešnica, bi se nas mogoče prehitro označilo za še eno popskupino z ženskim vokalom, mogoče rahlo drugačen od preostalih, ampak to je to. MetaLuv nas predstavi v drugačni, širši luči.
Mare: MetaLuv zaznamuje neko ljubezen, nadljubezen. Mogoče bi lahko v tem poiskali simbolični pomen, da se je končno našel bend, da se je našla skupina ljudi, ki bodo dejansko z veseljem koncertirali skupaj in ustvarjali nekaj dobrega, to, kar smo poskušali že od Rožezle.
Urban: Drug komad bo MelisaH8. (Smeh.)

Kdo skrbi za aranžma in besedila?
Urban: Največ so jih napisali Lena, Tomaž in Mare.

Kje in kdaj vas bo mogoče videti v živo?
Mare: Decembra še ne, januarja pa se obetajo nastopi. O datumih bomo poslušalce še pravočasno obvestili.

Kakšni so načrti za naprej?
Urban: Načeloma smo rekli, da bi začeli delati tudi na bolj klasičen način, ne le po parih kot pri prvi plošči. Način dela naj bi bil tak, da se ogromno naredi v interakciji z nami, v prostoru, kjer vadimo, da se tudi tam snema. S tem bi težili k rezultatu, ki bi bil bolj organski.
Boris: V bistvu razmišljamo že o naslednji plošči.
Urban: Novega materiala je že precej, vendar je še v povojih.
Revolute: MetaLuv