Izhodišč slovenske predstavitve na 12. beneškem arhitekturnem bienalu je pravzaprav več. Prvo je zagotovo geslo, ki ga je kot tematsko vodilo bienala in njegove glavne razstave določila japonska arhitektka Kazujo Sedžima. Gre za temo Ljudje se srečujejo v arhitekturi, ki poudarja predvsem uporabo arhitekture in pa to, ali lahko arhitekti in njihova dela ponudijo nove vrednote in vplivajo na življenjski slog sodobnih ljudi. Dve teoretski izhodišči slovenske predstavitve, ki kot pomembno disciplino sodobnega oblikovanja urbanega okolja izpostavlja krajinsko arhitekturo, pa ponujata v katalogu objavljeni besedili zgodovinarja arhitekture Luke Skansija in urbanega sociologa in antropologa Edwarda Robbinsa.
Prvi med drugim izpostavi močno tradicijo zanimanja arhitekturo kot projektiranje urbanih prostorov z izhodiščem v "prostorskem ceremonialu" Jožeta Plečnika, najočitnejšem v oblikovanju vrta praškega gradu Hradčani. Drugi pa razmišlja predvsem o diskurzu o "konstruirani naravi" v mestu, v katerem vloga narave v siceršnji dihotomiji naravno-zasebno v mestnih prostorih ni povsem dorečena. V tem pogledu Robbins izpostavi tudi projekt oblikovanja zelenih površin okoli novega športnega parka Stožice, za katerim stoji prav studio AKKA in kateri bo predstavljen tudi v Benetkah. Krajina v tem primeru predstavlja "nekakšen vmesni člen med javno in zasebno rabo, med rekreacijsko in komercialno rabo ter med širšim kontekstom in projektom", v tem pa narava – kot pove Ana Kučan - v mestu tudi najbolj zastopa koncept svobodnega gibanja in odprtega prostora.
Procesualni značaj razstave
Pri projektu Vsi odtenki zelene ali All Shades of Green gre za nadaljevanje projekta, katerega začetna faza je bila lani že predstavljena na razstavi Kulturna krajina kot prostorska krajina v galeriji Vžigalica. Vse skupaj je po besedah direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane in komisarja slovenskega paviljona Blaža Peršina pravzaprav nekakšen laboratorij. To poudarja tudi procesualni značaj razstave, ki naj bi se kot prostor obravnavanja odnosa posameznika do mestne krajine oziroma do vključevanja narave v urbano okolje v času odprtja razstave (do 21. novembra) tudi nenehno spreminjala.
Konfiguracija galerije določi postavitev razstave
Na postavitev razstave je po besedah Boštjana Botasa Kende iz studiabotas, ki je med drugim oblikoval tudi katalog k razstavi, vplivala že sama zanimiva konfiguracija Galerije A + A. S svojo razvejanostjo je prostor določil gradacijo razstave od ideje do sinteze. Ana Kučan pove, da se v prvem prostoru seznanimo z idejo narave oziroma s kulturološkim pogledom v naravo. Sledi poseg krajinskih arhitektov, ki prostor preoblikujejo tako na podlagi svojih predstav o naravi in svojih izkušenj z njo kot tudi z ozirom na kulturološke teorije urbanega prostora. V tem delu so tako zastopani konkretni prijemi studia AKKA. Tretji prostor pomeni nekakšen prehod, prevajanje predstav v stvarnost, četrti prostor pa pomeni nekakšno utemeljitev začetne ideje in prostor, v katerem se uporabnik odloči za projekt ali proti njemu oziroma se do njega opredeli.
Studio AKKA je želel predstaviti mnoštvo prisotnosti narave v urbanem okolju in zato je k sodelovanju povabil več avtorjev, ki se sicer ne ukvarjajo s krajinsko ali 'običajno' arhitekturo. Postavitev v galeriji A + A tako spremlja zvočna podlaga Saša Kalana, sodelovala pa sta tudi fotograf Peter Koštrun in ilustrator Urh Sobočan. Projekt v produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane je sicer komisija ministrstva za kulturo izbrala izmed treh prijavljenih projektov predstavitve Slovenije na beneškem arhitekturnem bienalu. Kot je povedala Barbara Koželj Podlogar, direktorica Direktorata za umetnost, so vsi trije projekti ustrezali razpisu. Komisija v sestavi Jurij Sadar, Maja Gspan in Meta Krese pa je projekt izbrala predvsem z mislijo na tematsko težišče bienala, ki ga je določila Kazujo Sedžima. Ministrstvo je za projekt namenilo 80.000 evrov.