tisti hip čvrstejšega lepila od solz ganjenosti in narodne pripadnosti," je v svojem govoru ob slovesu od Slavka Avsenika poudaril predsednik Borut Pahor.

V Begunjah na Gorenjskem je maši zadušnici za Slavkom Avsenikom in žalni slovesnosti pred Avsenikovo domačijo v torkovih popoldanskih urah sledil pogreb z državnimi in vojaškimi častmi na begunjskem pokopališču. Udeležili so se ga tudi predsednik države Borut Pahor, ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar in premier Miro Cerar.

Na pogrebnih slovesnostih so sicer pričakovali od 5.000 do 10.000 ljudi, a se jih je zaradi hude vročine (in nemara zaradi televizijskega prenosa) udeležilo veliko manj.

Zdravljica in Golica, dve slovenski himni
"Danes žaluje ves slovenski svet. Umrl je pesnik slovenske duše, Slavko Avsenik," je v svojem govoru dejal predsednik republike. "Toda to ni slovo - je tih, veličasten pozdrav, je srečanje, čeprav tako zelo žalostno. To ni slovo, ker bomo skupaj za vse večne čase. Zdravljica in Golica, dve himni, dve umetnini, ki izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi."

"Slavko Avsenik, sprašujem Vas … ali je sploh kaj imenitnejšega od zadoščenja, da ste svojim ljudem zapustili navdih za lepo in dobro," je svoj govor sklenil Pahor. "Kako se počuti nekdo, ki nam je izumil tipko za srečo? Samo pritisneš nanjo, zaslišiš Golico, to slovensko kraljico, in si vznesen od veselja."

Celodnevne žalne slovesnosti
Krsto s pokojnikom so že zjutraj pripeljali na domačijo Avsenik. Najprej so se od njega v intimnem krogu poslovili svojci, sledilo je polaganje vencev, ki jih je v imenu predsednika republike, predsednika vlade in predsednika državnega zbora položila gardna enota Slovenske vojske.

Od jutra, ko je krsta s pokojnim Slavkom Avsenikom ležala na domačiji Avsenik v Begunjah, so se ob njej ustavili številni njegovi prijatelji, znanci, sodelavci in ljubitelji njegove glasbe. V miru, saj velike gneče ni bilo, so se vpisali v žalno knjigo in izrekli sožalje družini. Nekateri so se kljub visoki vročini zadržali v Begunjah, kjer so se udeležili tudi poslovilne slovesnosti.

Številni Slovenci so "Avsenikovi od glave do peta"
Kot sta povedala zakonca Marija in France Jerinc iz Vodic, sta bila velikokrat na Avsenikovih prireditvah, udeležila sta se tudi enega njegovih prvih koncertov, ko je še kot mladenič igral v Lahovčah. "Prvi vtis o njem sem doživela kot otrok in vedno me je spremljal," je poudarila Marija, France pa dodal: "Jaz sem Avsenikov od glave do peta. Ta glasba bo ostala v naših srcih."

"Ta glasba bo ostala v naših srcih, pri naših vnukih pa - kdo ve ..." se je med večinoma starejšimi ljubitelji Avsenikove glasbe vprašal France Jerinc. Odgovor je ponudila skupina mladih glasbenikov, ki nadaljuje narodno-zabavno tradicijo: "Tu smo, da se spoštljivo poklonimo veliki legendi narodno-zabavne glasbe. Vsi smo ga zelo spoštovali in še mnoga leta ga bomo - njega, njegovo glasbo in pečat, ki ga je pustil slovenskemu narodu."

Priromali tudi iz tujine
Avseniki imajo 150 klubov oboževalcev po sem svetu, največ v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Od njega so se prišli poslovit tudi njegovi ljubitelji iz Poljske in Belgije. "Avsenikovo glasbo ljubim, ker prihaja iz srca," je poudaril Berthold Weis iz Nemčije, ki je obiskal več kot 80 Avsenikovih koncertov in je bil 60 let član njegovega kluba oboževalcev.

Mašo zadušnico je v cerkvi sv. Urha daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, somaševala pa sta farni župnik dr. Matjaž Ambrožič in župnik Jože Čuk iz župnije Sora pri Medvodah. "Slavko Avsenik je imel v svojem življenju posebno poslanstvo: da je z melodijami in pesmimi razveseljeval in povezoval množice poslušalcev po vsem svetu. Njegova glasba seže do srca, ker je izraz opevanja lepote stvarstva in domovine, pa tudi izraz čutenja s človekom," je v svojem nagovoru zbranim na srce položil Ambrožič.

Po maši je pred Avsenikovo domačijo potekala žalna svečanost. Na njej so torej govorili predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predstavnik krajevne skupnosti Begunje Sašo Gašperin, župan občine Radovljica Ciril Globočnik, predstavnik Društva slovenskih skladateljev Tomaž Habe ter pesnik in pisatelj, mag. Ivan Sivec.

Sinovo slovo
V imenu družine se je od Slavka Avsenika poslovil tudi najstarejši sin, Slavko Avsenik ml. "Moral sem oditi od tebe, da sem se lahko vrnil k tebi," se je v svojem ganljivem nagovoru očetu spominjal sin. Obudil je spomin na čase, ko je bil oče zaradi svoje glasbe veliko zdoma. Kot je dejal, so ga pogrešali, a so vedeli, da počne nekaj pomembnega in dobrega. Sam je, ko je odšel od doma, očeta bolje spoznaval prek zgodb njegovih poslušalcev in oboževalcev ter prek študija del skladateljev, ki so ustvarjali našo svetovno glasbeno zgodovino, ko ga je primerjal z njimi. "Moral sem se izgubiti v drugačnem svetu, da sem se lahko ponovno našel. In končno, moral sem se močno odkloniti od tebe, da se ti lahko danes, kot Slavko Avsenik mlajši, globoko priklonim."

"Vonj po slovenski prsti"
"Kje je moč Slavkove glasbe?" se je v svojem nagovoru vprašal skladatelj Tomaž Habe. "Slavko Avsenik je ustvarjal glasbo, kot bi rekel simfonik Matija Bravničar, ki ima vonj po naši zemlji, ki izraža naše bistvo in vsebuje vse značilnosti slovenstva. Kljub temu da je dosegel večji uspeh v tujini, se je Slavko kot travniška cvetlica vračal nazaj na poljane, med ljudi in kraje, ki jih je doživljal od mladih let. (...) Ravno v tem je moč njegove glasbe: iskrena, neizumetničena, naravna, pa vendarle izpovedna v svojem žanru."

"V veliko zadoščenje mi je, da je občina uvidela veličino njegovega poslanstva in v Lescah pred dvema letoma postavila spomenik Avsenikovi glasbi," je ob tej priložnosti izpostavil Ciril Globočnik, župan občine Radovljica. "Slavko Avsenik, naš častni občan, je večkrat povedal, kako veliko mu pomeni, da smo na ta način pokazali, kje so korenine te svetovno poznane glasbe - v Begunjah na Gorenjskem, v Sloveniji. Verjetno se vsi zavedamo, kako pomembna je njegova glasba, domačini pa čutimo ponos, ker Avsenikova glasba, ki je nastajala tu, v naših krajih, že toliko desetletij navdušuje ljudi po vsem svetu. (...) Še kako resnične so besede, ki jih je izrekel v enem od najinih zadnjih pogovorov: če združimo profesionalnost in talent s trdim delom, ni razloga, da ne bi uspeli tudi izven meja naše domovine."

Od pokojnega so se s pesmijo poslovili Ansambel Saša Avsenika, Slovenski oktet in Orkester slovenske policije. Slavko Avsenik je bil pokopan z državnimi in vojaškimi častmi. Slovesnost se je sklenila s poslanico več kot 100 slovenskih glasbenikov, ki so se Slavku Avseniku zahvalili za izjemno glasbeno dediščino, ki jo je ustvaril skupaj z bratom Vilkom.

Naključni vstop v svet glasbe
Slavko Avsenik se je rodil 26. novembra 1929 v Begunjah na Gorenjskem. Kot najmlajši izmed petih otrok je Slavko Avsenik po končani osnovni šoli ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. V tistem času ga je navdušil skakalni šport, tako da je leta 1946 postal član državne reprezentance, svoj osebni rekord, 74 metrov, pa dosegel v Planici. Leta 1952 se je poročil z Brigito, v zakonu pa so se jima rodili trije sinovi, ki so vsi povezani z glasbo oz. umetnostjo.

Slavko Avsenik ni nikoli načrtoval, da bo glasbenik. Veliko vlogo pri tem je odigral njegov brat Vilko, s katerim sta s svojim ansamblom tlakovala pot narodno-zabavni glasbi. Veljata za največkrat izvajana in najbolj prodajana avtorja narodno-zabavne glasbe v Evropi. Napisala sta več kot 1.000 skladb, med katerimi je najbolj znana Na golici, ki je doživela kar 600 predelav in velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu.

Ansambel je desetletja navduševal domače občinstvo, dolga leta pa igral tudi v tujini, v Nemčiji, Švici, Avstriji in onstran luže so se organizatorji kar tepli, da bi jih pripeljali. Glasbeniki so bili odlični ambasadorji domače glasbe in so ime Slovenije ponesli daleč v svet.

Nastanek legendarne Golice
Avsenikova Na Golici je danes ponarodela, največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu. Nastala pa je čisto po naključju, med Slavkovo nočno službo v Tonosi, kjer je delal kot pletilec. "Bil sem v nočni službi in ta moj pletilni stroj je pač delal bolj počasi, zato sem se malo sprehajal in mi pride na misel ta melodija para-rara-para-rara-pararararam. In ker nisem znal not in tega (in jih še danes ne znam), sem nekako po svoje to napisal. Potem sem pa brata poklical in mu rekel: 'Jaz imam tukaj neko melodijo. Bi jo ti lahko zapisal?' In to je bilo to."

Leta 1999 je predsednik države bratoma Avsenik podelil najvišje državno priznanje za zasluge na področju glasbene kulture doma in široko po svetu. V tesnem stiku z glasbo je ostal vse do konca: pogosto je sedel za klavir in z veseljem ustvarjal glasbo za druge, predvsem za vnuka Saša Avsenika.

Slavko Avsenik je umrl pretekli četrtek v 86. letu starosti.