Filozofijo je zastopal Dean Komel, poezijo Ciril Zlobec, pravo in politiko France Bučar, zadnjo pa tudi publicist in pisatelj Tone Peršak. Izhodiščni misli moderatorja večera, pesnika, prevajalca in novinarja Marjana Strojana, da je ravno stroga raba besed tista, h kateri teži dobra filozofija, je Komel dodal, da je krčenje te strogosti ravno tako imanentno. Če se filozofija rojeva tudi iz občutenj, kot je resnica, nima opraviti le z besedami, ampak tudi z molkom. Molk pove več kot beseda, razmišlja Komel in nadaljuje: "Nekaj tako neznatnega, kot je molk, daje težo besedi." Pesniška raba besede pa je po njegovem mnenju tista, ki odpira govorico kot sredino sveta, kjer nastopi prelom molka.

Med vsem in ničem si beseda
Pesniku Cirilu Zlobcu mora beseda vedno izreči nekaj 'laično sakralnega'. Beseda je na eni strani pogojena s pesnikovim življenjem, a hkrati je ravno beseda tista, ki definira človeka kot pripadnika. Spomnil se je besed, ki jih je nekoč sam zapisal. "Med vsem in ničem si beseda." Lahko je vse, kar od nje pričakuješ, te razjasni, napoti, lahko pa te samo znervira, utrudi in razočara.

Zlobec opaža, da se je funkcija besede v javnosti izjemno multiplicirala in razpršila. S pismenostjo in demokratičnostjo družbe je vsak prepričan, da je zmožen določene besede formulirati. Vsi vse vedo, posameznik pa je pod pritiskom medijem prisiljen misliti stvari in imeti zadnjo besedo, še razmišlja pesnik.

Pravnik in starosta slovenske politike France Bučar, ki je oblikoval tudi slovensko ustavo, je poudaril, da je pravo tista družboslovna veda, ki ima pojme in izrazoslovje najbolj poenotene. Želja prava je, da so ti tako precizni, kot so precizni v matematiki.

"Vendar pa sta politična kultura kot tudi raven slovenskega jezika v parlamentu pod kritiko," je bil oster Bučar. Bolj ko so v parlamentu sočni s svojimi izrazi in žaljenjem drugih, bolj je to zanimivo za medije in ljudi. To pa prehaja v vsakdanjo rabo. Parlament bi moral biti olika, vzor, ne pa ravno nasprotno. Tudi Lenin je v pogovoru z Bernstainom sogovornika najprej v celoti popljuval, kot da je časti nevreden človek, zatem pa je šele predlagal svoje ideje. Ta vzorec govorništva se pojavlja tudi danes. Bučar z razočaranjem opaža, da je splošno sprejeto stališče, da za poštenjake ni mesta v politiki. Sam namreč tako mišljenje označuje za zmotno.

Politika sama sebi ne verjame
Tone Peršak je opozoril, da je vprašanje literature povezano ravno z vprašanjem verodostojnosti besed in zaupanju v njih same. Kot primer uporabe besed je navedel politiko, ki sama sebi ne verjame, kar govori. Stranke na štiri leta spreminjajo svoje politične programe, torej tisto, s čimer so nekoč prepričevali volivce, nima trajnosti. Izpostavil je tudi pisanje nekaterih novinarjev, ki se ne opravičijo za svoje napake, "kar je očiten znak, da se jim lastno pisanje zdi nerelevantno".

Vzor mora biti verodostojnost govorjenega
Ob vprašanju zlorabe besed je Zlobec opozoril na danes prevladujočo psihologizacijo, češ da potrebujejo ljudje za normalno življenje afirmacijo za vsako ceno. Meni, da bi se morala slovenska zavest vrniti nazaj k pozitivni afirmaciji družbenega ugleda z delom, ne pa to, kar danes postaja vse bolj popularno, da je nekdo zvezda, ker dela negativno afirmacijo, s neprimernim vedenjem in besedoslovjem. Vzor bi morala biti verodostojnost govorjenega, njegova moralna avtoriteta, je osvetljeval Ciril Zlobec. "V današnjem času je beseda v pesmi zelo pomembna, saj pomaga ljudem živeti." V času, ko ljudje ogromno govorijo in se množica besed pretaka ena čez drugo, je poezija še kako potrebna. Poezija je tista, ki stvar natančno definira in z mešanjem izkustvenega in fikcijskega ustvarja nov položaj. Bralec to sprejme in jo preoblikuje v svojo resničnost.

Besedi namenjamo premalo pozornosti
Zlobec še opaža, da danes bolj kot sami besedi verjamemo tistemu, ki jo je izrekel. Besedi namenjamo premalo pozornosti, več pa tistemu, ki jo spregovori, se pravi njegovi družbeni in politični vlogi.

Jezik mora biti steber naše družbe
Beseda je tekla tudi o slovenski besedi, njenem obstoju in našem odnosu do nje. Filozof Dean Komel je govoril o slovenski besedi na fakulteti, ki izgublja svoj pomen, saj je vse več teženj po predavanjih v angleščini in tudi po objavah v tujem jeziku. Zaradi tega smo priča nerazvijanju in nestabiliziranju slovenske besede. "Področje humanistike je vezano tudi na jezikovne pogoje. In če ti jezikovni pogoji izginjajo, lahko izginja tudi sama veda," meni Komel. Na mačehovski odnos do jezika kaže tudi država z gradnjo NUK-a. Z Evropsko unijo so meje padle, a te so lahko tudi obramba, zato bi morali najti neko novemu času primerno obliko obrambe. "In ravno visokokulturna in odgovorna beseda v vseh žanrih je tista, ki bo morala prežemati našo nacionalno kulturo," pravi Zlobec. Jezik mora ohranjati svojo vlogo in biti steber naše družbe, še dodaja. Padanje mej pa odpira tudi vprašanje svobode. Kaj pomeni popolna svoboda, če niso zaščiteni šibki. Svoboda brez morale je plenjenje," še opozarja Zlobec.

Nemarni skrbniki slovenskega jezika
Pogovor je spodbudil kar nekaj vprašanj poslušalcev. Pisateljica, pesnica in prevajalka Barbara Simoniti (se) je tako vprašala, zakaj je politika tako brezbrižna do slovenskega jezika oziroma identitete in zakaj ne občuti stisk Primorca, koroškega Slovenca, pa tudi znanstvenika, ki se zaveda pomena rabe slovenskega jezika. Na krušenje in siromašenje slovenskega jezika je opozorilo še eno eminentno pesniško ime, Tone Pavček. Pravi, da je na majhnih stvareh vsaka rana velika. Vendar slovenski jezik ni majhen, ravno nasprotno, je pa majhen slovenski narod. A ranljivost jezika v majhnem narodu je velika. Tu smo malomarni skrbniki. Ne vemo, kako ga varovati, kako ga obvarovati, kako ga hraniti in negovati tudi za naprej, opozarja Pavček in končuje: "Čez sto let bodo slovensko govorili samo še lipicanci … in nikogar ne bo, ki bi razumel njihovo belo govorico in njihovega užaljenega ponosa."