V ponedeljek bodo podelili Prešernove nagrade, najvišja državna priznanja na področju umetnosti. Za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice, bodo podelili skladove nagrade. Med prejemniki nagrad Prešernovega sklada bo režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež. Nagradili jo bodo za režijo animiranega filma Steakhouse, ki po desetih nagradah doma in na tujem nadaljuje svojo uspešno festivalsko pot.
Animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom želi pogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. "Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek," je v imenu strokovne komisije Prešernovega sklada zapisal filmski režiser Marko Naberšnik.
Špela Čadež je od leta 2018 (prva in doslej edina slovenska) članica ameriške filmske akademije, ki podeljuje oskarje. V pogovoru za Radio Slovenija poudarila, da tako njej kot njeni ustvarjalni ekipi domače nagrade pomenijo vse več.
"[Nagrada Prešernovega sklada] nam zelo veliko pomeni. Z leti opažam, da so domače nagrade v resnici pomembnejše od tistih, ki jih prejemamo v tujini, ker smo na ta prostor v prvi vrsti vezani zaradi financiranja. Tukaj tudi ustvarjamo, tukaj si gradimo pozicijo tako med filmskimi ustvarjalci kot drugimi delavci v kulturi. Mislim, da je to veliko priznanje za celotno stroko animiranega filma".
Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na FSF-ju, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie. Ob nagradi za najboljšo tehniko animacije na festivalu v Ottawi je žirija zapisala: "Medtem ko so Jurija Norštejna imenovali za največjega mojstra tehnike multiplan kolažne animacije, menimo, da je seznamu treba dodati novo ime. Za predstavitev kompleksne zgodbe nas je analogna tehnika v filmu Steakhouse začarala in po našem mnenju odprla novo obdobje multiplan animacije." Za kakšno tehniko gre?
Naj najprej rečem, da je bilo to kar šokantno slišati. To nagrado smo prejeli po Zoomu v kanadskem času, kar pomeni, da sem bila ob treh zjutraj vsa zaspana pred Zoomom in nekaj takega slišati je bilo lepo, moram reči. Tehnika multiplana je v resnici zelo stara tehnika. To je v bistvu analogna tehnika. Pomagamo si z digitalno kamero, z računalnikom, da nam je tehnika nekako olajšana. Jurij Norštejn je imel še bolj trdo delo, ker s 35-milimetrsko kamero nikoli ni prav dobro vedel, kaj snema. Mi pa imamo zaradi digitalne kamere stalni nadzor nad tem, kaj delamo. Je pa res, da te tehnike ne uporablja veliko avtorjev, ker je mogoče precej zamudna. Mene ta tehnika izjemno očara. Filmi Jurija Norštejna so prava filmska poezija, in če smo se mu približali, je to seveda velik kompliment.
Hočete reči, da je tehnika multiplan animacije še bolj zamudna, kot siceršnje?
[Smeh] Mislim, da je vsak perfekcionističen animator zamuden. Če hočemo narediti kakovostno delo, je treba v delo vložiti čas in pri animiranem filmu to velja še bolj. Ampak mislim, da se ne zavedamo, da tudi računalniške animacije terjajo veliko časa, da se izdelajo. Jih pa lahko ustvarja več ljudi hkrati, kar je pri tehniki multiplan animacije seveda omejeno. Mi smo bili kar velika ekipa, delali so od dva do štirje animatorji. To je že kar veliko, pa vseeno smo porabili kar veliko časa.
V eni od kritik filma preberemo, da film nosi grenko tableto, ki jo je treba pogoltniti, sami pa ste dejali, da je psihično nasilje nekaj nevidnega in da ste s filmom želeli pogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.
Že z Nočno ptico, ki je odprla precej težko temo alkoholizma oziroma ne toliko težko temo, ampak temo, ki jo kot družba težko načenjamo, sem opazila, da ima film izjemno moč, da lahko komunicira o temah na način, ki je mogoče drugače težaven ali pa sploh ni prisoten. Zato sem začutila, da je prav, da se lotevam tem, ki mogoče niso najlažje. Mislim, da tudi Steakhouse ni najlažje prebavljiv film, ni za vsakogar, mi pa vseeno veliko pomeni, da je že našel odziv tudi od tistih, ki se s to temo ukvarjajo in ga bodo mogoče v prihodnosti lahko namenili kot nekakšno povezovalno gradivo za tiste, ki to res potrebujejo. Ker mogoče je prav umetnost tista, ki lahko takšne teme na drugačen način odpre.
Daljši pogovor s Špelo Čadež bo objavljen v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje