Z vidika sodobnega človeka se sliši zračni napad na Benetke kot nekaj povsem nepojmljivega, toda pred 171 leti, sredi zdaj že zelo oddaljenega poletja 1849, se je ravno to dogodilo – Avstrija je bombardirala Benetke.

Le kdo še ni slišal za Benetke, mesto, znano po svojem pustnem karnevalu, gondolah, prekrasni arhitekturi in ne nazadnje romantičnem vzdušju. pa tudi kraju nepreglednih množic turistov in velikih potniških ladij. Vsaj zadnje pa so odnesli ti novi čudni časi. Vsekakor pravi trenutek za obisk tega bisera severnega Jadrana, dokler se množice obiskovalcev spet ne vrnejo v laguno.

Malo manj pa so znane Benetke po svoji vlogi v prvi svetovni vojni. V beneškem arzenalu je bilo namreč dokaj pomembno vojaško oporišče, ki se je ob izbruhu vojne z Italijo zelo hitro znašlo med cilji avstro-ogrskega vojnega letalstva. Poveljnik avstrijske vojne mornarice ob začetku bojev v letu 1916 je bil sicer Tolminec Anton Haus. Zaradi bližine arzenala, ki je bil od Markovega trga oddaljen le slab kilometer, so se Benetke večkrat znašle pod pokrovom avstrijskih bombnikov.

Še nekoliko manj znan od bombardiranja Benetk v prvi svetovni vojni pa je bil zračni napad, ki se je zgodil sedeminšestdeset let pred tem, v letu 1849. V tej točki se verjetno sprašujete, kaj so nam Benetke naredile, da se je dunajski dvor tako odločno odzval. Slovenske dežele so bile namreč v tistem času del Avstrijskega cesarstva. Poglejmo si zdaj nekaj dogodkov, ki so na koncu privedli do bombardiranja Benetk.

Evropa v primežu revolucij
Revolucionarno leto 1848 ni prizaneslo niti avstrijskim deželam. Avstrijski cesar Ferdinand I. je stopil s prestola in žezlo prepustil svojemu nečaku, komaj osemnajstletnemu novemu cesarju Francu Jožefu, ki je nato vladal Avstriji oseminšestdeset let, vse do smrti v novembru 1916. Burno dogajanje tega časa bo morda predmet katerega od naslednjih prispevkov, za lažje razumevanje današnje teme pa se za trenutek vrnimo še nekoliko bolj v preteklost in si oglejmo zmedo, po kateri je Avstrija zagospodovala nad Benetkami.

Benetke v 19. stoletju
Za začetek več kot tisočletne Beneške republike štejemo leto 697, njen konec pa oznanjuje prihod Napoleona na to območje v letu 1797. Istega leta je podpisan mirovni sporazum v kraju Campoformio med Avstrijo in Francijo, ki je razdelil posesti nekdanje Beneške republike med obe državi in po kateri Avstrija pridobi Benetke ter v letu 1798 tudi prevzame nadzor nad območjem. Preskočimo zdaj nekaj burnih let in se ustavimo v letu 1805. Po avstrijskem porazu v vojni proti Franciji je bil istega leta podpisan Bratislavski mir, po katerem je Avstrija med drugim izgubila tudi Benetke, ki so bile po novem vključene v Napoleonovo Italijansko kraljestvo. Tudi naslednje obdobje ni bilo prav mirno. Napoleonov poraz v letu 1814 je pomenil, da so Benetke znova prišle pod žezlo avstrijskega cesarja. Mnogi Benečani seveda niso bili najbolj navdušeni nad avstrijsko vladavino. Ideje po združitvi številnih malih in razdrobljenih državic na Apeninskem polotoku so bile vedno glasnejše. Na dan so dokončno privrele v revolucionarnem letu 1848. Marca tega leta je bil v Milanu upor proti avstrijski okupaciji, ki ga je podprl kralj Sardinije Albert I. Sardinski (1798–1849) z vojno napovedjo Avstriji.

Benetke se uprejo dunajskemu dvoru
Opogumljeno s podporo sardinskega kralja in dogodki v Milanu je prebivalstvo v Benetkah povzdignilo svoj glas proti avstrijski okupaciji. Upornike je usmerjal vodja gibanja za združitev Italije [Risorgimento] v Benetkah Daniele Manin (1804–1857), ki je območje razglasil za novo Beneško republiko oz. Republiko sv. Marka [Repubblica di San Marco], ki pa je bila v primerjavi s prvotno Beneško republiko bistveno krajšega obstoja – obdržala se je le sedemnajst mesecev.

Pomoč Sardinije pa je bila le kratkotrajna, saj se je kraljestvo znašlo v dokaj neugodnem položaju. Še preden se je začel pomorski in zračni napad na Benetke, je avstrijska kopenska vojska, ki jo je vodil feldmaršal Josef Wenzel Radetzky von Radetz (1766–1858) v bitki pri Novari premagala sardinsko vojsko. V spomin na ta pomembni dogodek je bila leto pozneje poimenovana nova jadrnica – fregata Novara (1850), ki je služila mornarici kar nekaj let. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je bila splavljena nova ladja tipa hitrih križark [Rapid Kreuzer], ki je prav tako nosila ime SMS Novara in je med prvo svetovno vojno sodelovala tudi pri napadu na Benetke.

Po porazu sardinske vojske in umiku sardinske mornarice so se Benetke znašle v nemilosti avstrijske flote. Vojna med Avstrijo in Sardinijo je bila sicer v glavnem kopenska vojna, z izjemo zapore pristanišča v Benetkah.

Dokončni obračun z upornimi Benetkami
Po zmagi Radetzkega pri Novari (in leto prej v bitki pri Custozzi) je nastopil odločilen trenutek obračuna z Benetkami. Ladje, pristojne za zaporo beneškega pristanišča, so bile varno zasidrane na zunanji strani otoka Lido, od koder so pozneje tudi spustili balone nad mesto.

Hans Birch von Dahlerup (1790–1872) je bil danski in avstrijski mornariški častnik. V letu 1848 je na pobudo cesarja Franca Jožefa I. prevzel poveljstvo nad avstrijsko mornarico in jo dodobra prenovil. Predtem so mornarico sestavljali v glavnem častniki italijanskega (beneškega) rodu, ki so za poveljevanje uporabljali italijanski jezik. Kapitan von Dahlerup je v februarju 1849 napredoval v čin kontraadmirala danske mornarice in mesec dni pozneje, v marcu 1849, v čin viceadmirala avstrijske mornarice. Uvedel je enotno poveljevanje v nemškem jeziku in ustanovil pomorsko vojaško akademijo v Trstu. Na mestu poveljnika mornarice je ostal do leta 1851. Več o njem pa tudi o reorganizaciji avstrijske mornarice pa preberite v prispevku Kako bi Avstro-Ogrska skoraj zgradila umetni otok pred Piranom. Nekaj dodatnih informacij o poznejših poveljnikih avstro-ogrske vojne mornarice pa je na voljo na tej povezavi.

Priprave na zračni napad
Kmetijske in rokodelske novice so 27. junija 1849 takole poročale: "Že dvakrat so peljali skozi Ljubljano za Benetke take balone, ki se bojo, z bombami prevideni, v zrak nad Benetke spustili, kjer se bodo razpočili in kamor bojo padle, vse pokončale. Ti baloni so nova znajdba za mesta, do kterih se po drugi poti blizo ne more, kakor po zraku. Benetke se bojo zdaj mogle podati, če nočejo po teh bombah razdjane biti."

Beneška laguna je onemogočila pristop težkemu topništvu, ki bi se uporabilo za obleganje mesta, zato so morali avstrijski častniki najti primernejšo rešitev za dosego svojih vojnih ciljev. Uporaba toplozračnih balonov je bila v tistem času precejšna novost, s katero pa se je avstrijska vojska srečala že vsaj leto dni pred dogodki v Benetkah, v času obleganja Milana. Milančani, obkroženi z vseh strani, so spustili balone, ki so nosili propagandne letake s protiavstrijsko vsebino, da bi spodbudili okoliško podeželsko prebivalstvo k uporu proti Avstriji.

Benetke gorijo?
"Naša armada je jela ponoči od 29. do 30. tega mesca z gorečimi kroglami (kuglami) na Benetke streljati, in poslednje novice iz Tersta povedo, de Benetke na več krajih gore." Tako so poročale Kmetijske in rokodelske novice 8. avgusta 1849 o dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih dneh julija. V prvem napadu je avstrijska vojska proti mestu spustila okoli 100 manjših balonov, nekaj iz kopnega, nekaj pa iz ladje SMS Vulcano, kar se je v zgodovino zapisalo kot prva ofenzivna uporaba zračnih sil iz morja. Manjši baloni so bili brez posadke, premer posameznega balona je bil nekaj manj kot šest metrov, vsak pa je lahko nosil med 10 in 15 kilogrami eksploziva. Imeli so časovni zamik – približno po pol ure se je sprožil mehanizem, ki je odvrgel eksplozivni tovor v globino. V Vojnozgodovinskem muzeju na Dunaju hranijo dva primerka balonov, ki sta se uspela ohraniti do današnjih dni.

Še nekoliko obsežnejši napad je sledil v drugi polovici avgusta 1849, ko je avstrijska vojska nad Benetke poslala okoli 200 takšnih balonov. Vojaški pomen bombardiranja z baloni je bil dokaj zanemarljiv, saj z izjemo manjše gmotne škode večjega uničenja niso povzročili. Enemu je sicer uspelo zadeti Markov trg. Večji pa je bil psihološki vpliv na prebivalstvo, ki se je naenkrat znašlo pred novo nevarnostjo, ki je dotlej niso poznali. Precejšnja težava balonov je bila v njihovi nevodljivosti oziroma v odvisnosti od vetra, ki se je včasih znal tudi obrniti in, na veliko veselje Benečanov, poslati katerega od balonov nazaj proti avstrijskim položajem.

Uporaba balonov v avstrijski vojski
Balone, ki so v zrak lahko ponesli tudi človeka, so v avstrijski vojski uporabljali predvsem kot izvidniška sredstva, ki so poveljnikom na tleh omogočala boljšo prostorsko orientacijo nad dogajanjem na bojišču. Uporaba manjših balonov, s katerimi je Avstrija napadla Benetke, pa je bila v glavnem zasluga izjemno nadarjenega avstrijskega topniškega častnika in izumitelja, ki je v tistem času nosil čin poročnika – Franz von Uchatius (1811–1881), pozneje pa je dosegel čin podmaršala oziroma feldmaršalporočnika [Feldmarschallleutnant]. Pod njegovim poveljstvom so bile tako avstrijske balonarske mornariške enote v Benetkah. Poleg manjših balonov brez posadke so uporabljali tudi večje za logistične namene.

General Uchatius pa ni bil zgolj izumitelj na vojaškem področju, četudi je bil tam precej pomemben. Za potrebe vojske je sicer delal poskuse z brezdimnim smodnikom, pa tudi na izboljšanem jeklu, ki je nosilo njegovo ime. Ukvarjal se je tudi s kinematografijo ter fotografijo; že leta 1853 je tako med drugim izdelal projektor, pa tudi mnoge druge izume ter inovacije, za kar je bil tudi odlikovan. Nekaj let pozneje je bil povzdignjen v viteza. Njegova življenjska pot se je končala v 70. letu starosti, ko je iz ne popolnoma pojasnjenih razlogov storil samomor.

Benetke se predajo
"Benetke so se na sv. Jerneja dan [24. avgust] podale [predale], in tako je tudi na Laškim konec vojne. Na Ogerskim se sicer terdnjavi Komorn in Petrovaradin še niste podvergle in še veliko puntarskih trum se vlači po Ogerskim in Erdeljskim." S temi besedami so Novice konec meseca avgusta 1849 naznanjale konec vojne na italijanskih tleh. 24. avgusta 1849 so se beneški uporniki zaradi brezizhodnosti svojega položaja predali. Pomanjkanje smodnika, ki je sledilo eksploziji skladišča, izbruh kužnih bolezni kot je bila kolera, pa tudi vsesplošno pomanjkanje hrane je privedlo do te odločitve.

Kakšna bo usoda upornikov
Predaja Benetk se je zgodila le dva dneva po zadnjem napadu z baloni in s tem se je končala sedemnajstmesečna Republika sv. Marka. Sklenjen je bil mir s Sardinskim kraljestvom, po katerem so morali Sardinci plačati odškodnino v višini takratnih 75 milijonov frankov, kar je bilo približno 17 milijonov avstrijskih goldinarjev oziroma okoli 200 milijonov evrov v današnjem denarju.

Uporniškemu vodji Danieleju Maninu se je uspelo dogovoriti z Avstrijci o častni vdaji, po kateri je lahko z najožjimi sodelavci varno zapustil Benetke. Tri dni pozneje se je vkrcal na francosko ladjo in zapustil mesto. Manin ni dočakal svobodnih Benetk ali združene Italije. Umrl je skoraj na današnji dan, 22. septembra 1857. Benetke so prišle pod novo italijansko kraljestvo leta 1866, ki se je nato dokončno izoblikovalo v letu 1871. Maninovi posmrtni ostanki so bili slovesno prepeljani v Benetke dve leti po avstrijskem odhodu, v letu 1868.

^{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}