Sedem let in 31 milijonov funtov je bilo potrebnih, da slavni londonski muzej Victoria & Albert ponosno odpre nove galerijske prostore, v katerih predstavlja najrazličnejše likovne, obrtne in druge stvaritve obdobja, ki se razteza čez 1.300 let, čas dveh dob, ki jih običajno površno razmejujemo s Kolumbovim odkritjem Amerike, srednjim vekom in renesanso. Gre za dobi, ki ju mnogi še vedno ne vedno utemeljeno razumejo kot nekakšni nasprotji, torej kot 'temačni' srednji vek in temu sledečo renesanso, prinašalko razumnejšega novega veka; kot dobo gorečega verovanja, ki ji je sledil čas, ko se je človek usmeril v lastno bistvo, čas ko je njegovo delo in ustvarjanje vodil razum.

Drugačen pogled na srednji vek
Ko so obiskovalce londonskega muzeja nekoč spraševali, kakšne asociacije dobijo ob omembi srednjega veka, je odgovore spremljal precej depresiven podton. A razstavljeni eksponati ustvarjajo povsem drugačno atmosfero. Sedem let so polnili galerije z več kot 1.800 emajlnimi izdelki, nakitom, tapiserijami, vitraži, relikviariji, keramiko, slikami, kipi in drugimi izdelki, ki so bili nekoč v lasti kraljev, plemičev ali samostanov.

Posebna soba je namenjena dragocenim izdelkom, ki so jih na staro celino uvozili iz vzhodnih dežel, z njimi pa so si plemiči in bogati meščani okrasili domove. Predvsem s to sobo želijo po besedah direktorja muzeja Marka Jonesa obiskovalcem pričarati barvitost, dragocenost in sofisticiranost tega časa, ter ga s tem pokazati v drugačni luči, kot sicer prevladuje.
Razstavljenih je kar nekaj oblačil, med drugim pokrivalo, ki ga je dal Thomas Erpingham, 'beloglavi vitez' na čelu lokostrelcev pri Agincourtu, kot ga je v Henriku V. ovekovečil Shakespeare, dal naročiti za duhovnika v svoji kapeli v Norfolku.

Pročelje, ki je vodilo v Tudorjevo hišo
Vrsta predmetov je tokrat prvič predstavljena kot del stalne zbirke, številni so bili namreč desetletja hranjeni v depoju. Med temi je na primer sijajno pročelje lesene hiše Tudorjev, ki je uspela preživeti velik londonski požar, manj prizanesljiva pa je bila zanjo industrializacija 19. stoletja, ko so jo podrli, da so na njeno mesto postavili postajališče Liverpool Street.

Tu je tudi beležnica v velikosti svežnja igralnih kart, polna drobnih zapisov v rjavi tinti. Gre za eno izmed petih zveščičev vsestranskega renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, ki so v lasti muzeja, odkar mu jih je leta 1876 podaril britanski zbiralec John Forster. Do zdaj niso bili razstavljeni ravno zaradi izjemne občutljivosti, zdaj pa bodo kuratorji redno za obiskovalce odpirali novo stran beležke.

Po dolgih letih pod razstavno razsvetljavo
Na ogled so dela nekaterih najbolj znanih imen renesanse, kot so kip Michelangela in bojda zavidanja vredna zbirka reliefov kiparja Donatella. Nekaj muzealij je bilo tako dolgo spravljenih, da jih celo trenutno osebje muzeja nikoli prej ni videlo. Na primer tapiserija s prizori trojanske vojne iz 15. stoletja, nekoč v lasti francoskega kralja Karla VIII. To so spravili pred 20 leti, za primerno predstavitev pa je bila potrebna dolgih ur restavratorskega dela in potovanja na Nizozemsko, kjer so ji povrnili prvotne barve.

Razstava, vredna vseh velikih muzejev
Obogaten londonski muzej tako predstavlja ustvarjanje temeljnih stoletij evropske zgodovine, po njej pa popelje nekaj najpomembnejših del tega dolgega obdobja. Britanski mediji so nad novimi prostori navdušeni in ga opisujejo kot muzej znotraj muzeja, razstavni prostor, katerega zbirka je vredna slovesa vseh glavnih evropskih muzejev.