Oglas
Ključni freski v eni izmed treh zasebnih papeževih kapel v Vatikanu je med letoma 1542 in 1549 naslikal slavni Michelangelo. Ker se je papežu Pavlu III. tako mudilo z dokončanjem kapele, je moral Michelangelo celo zanemariti neke druge že dogovorjene posle. A z njegovim delom papež in takratna javnost nista bila zadovoljna. Michelangelu so na vrhuncu kariere očitali nekonvencionalno kompozicijo in tudi interpretacija prizorov je bila razumljena kot zelo neortodoksna. Kmalu je vatikanske dostojanstvenike začelo motiti še nekaj ... goli sv. Peter. Sledila je akcija papeža Pavla IV. in nesrečniku, že pritrjenem na križu, so okoli ledij naslikali krpo.
Protireformacijski duh v Vatikanu?Krpe ob zadnjem restavriranju niso odstranili in hitro se je začelo govoriti, da je to še en dokaz za to, da nazori aktualnega papeža Benedikta XVI. ustrezajo tistim, ki so jih zastopali goreči utemeljitelji protiferomacijskega gibanja, katerega prvi glasnik naj bi bil prav omenjeni papež Pavel IV. Kot poroča časopis Die Welt, v Vatikanu to zanikajo in zatrjujejo, da pri restavriranju freskteološko-politični nazori niso igrali prav nobene vloge. Antonio Paolucci, direktor vatikanskih muzejev, je dejal, da je bilo restavriranje izvedeno po načelih "moderne teorije restavriranja", ki priporoča ohranjanje značaja umetniškega dela tik pred začetkom restavriranja.
Tridentinski koncil odredi slikanje krp
Zanimiv je pogled umetnostnega zgodovinarja Lea Steinberga, ki je v delu The Sexuality of Christ in Renaissanse Art and in Modern Oblivion (Kristusova seksualnost v renesančni umetnosti in v pozabi modernosti) namigoval na to, da zakrivanje golote na slikah prizorov iz Biblije pravzaprav pomeni sprevračanje naukov zgodnejših cerkvenih očetov. V svojem pregledu na renesančno umetnost ugotavlja, da so Kristusa od 13. stoletja upodabljali golega, da bi tako poudarili njegovo ranljivo človeško naravo. Šele tridentinski koncil, ki je potekal med letoma 1545 in 1563 in je med drugim kot edino pravo različico Svetega pisma kodificiral Vulgato ter določil, da je v hostiji dejansko in zares prisoten Kristus, je 'odkril sram' in tako terjal zakrivanje 'kočljivih' delov.
Skoraj pogubljena Zadnja sodba
Freska križanja sv. Petra ni bilo edino Michelangelovo 'cenzurirano' delo. Žrtev je bila tudi njegova znamenita Zadnja sodba v sosednjem prostoru. Papež Pavel IV. je celo razmišljal, da bi fresko, na kateri je Michelangelo naslikal mnogo 'nagcev', kar uničil. Šele zbor kardinalov in nekateri drugi modri možje so ga uspeli prepričati, da naj fresko le korigira oziroma da naj nespodobne like ukaže narediti bolj zadržane. Korekture je izvedel manierist Daniele da Volterra, ki si je s to nalogo prislužil vzdevek Il Braghettone oz. tisti, ki dela hlače.
Podobnih primerov je bilo v renesansi, torej v obdobju, ki je sicer obudilo epikurejsko veselo vzdušje in ljubezen do življenja in telesnosti, ter kasneje v baroku še več. Omenimo še nekaj slik, ki jih je bilo treba 'popraviti': Lukrecija Albechta Dürerja, Guercinova Mistična poroka sv. Katarine, Masolinovo Skušanje in Masacciev Izgon iz raja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje