Vsaj trije razlogi so, da opomnimo na igralca, ki ga lahko poleg Maxa Schrecka imenujemo za najbolj eponimnega filmskega vampirja vseh časov, ki je v starosti, pri kateri bi ga v Hollywoodu že skoraj odpisali, zaslovel prav z vlogo grofa Drakule in ki so ga producenti tako priklenili na vloge bitij sumljive biološke provenience, da je nekoč dejal: „Rad bi se znebil nadnaravnih vlog in odigral preprosto, zanimivo in trezno osebo.“
A zdaj k razlogom … Prvi razlog je zelo očiten: vampirji so spet v modi. Drugi razlog malo manj: letos mineva 80 let od začetka snemanja filma Drakula režiserja Toda Browninga, v katerem je Bela Lugosi na velikem platnu odigral vlogo, ki jo je prej v skoraj 300 ponovitvah broadwayske produkcije že dodobra naštudiral. Tretji razlog je še precej bolj obskuren, za nekatere pa vendar ne nepomemben: včeraj je minilo točno trideset let, odkar je 'mediator' dobrega okusa v popu in rocku John Peel na radiu zavrtel legendarni komad Bela Lugosi's Dead, prvi singel skupine Bauhaus, ki je sicer uradno izšel že poleti 1979. A prav Peelov poseg je bil – to je bila sicer skoraj norma na alternativni britanski sceni – odločilen, da se je pesem na lestvicah neodvisnih skupin vrtoglavo vzpela in na njih ostala kar dve leti.
Najprej je bila razprava o erotičnosti vampirjev
In preden se posvetimo pravemu Beli Lugosiju, navrzimo še nekaj besed o tem, kako se je sploh zgodilo, da se je Bela Lugosi znašel v pesmi skupine, ki je veliko prispevala k etabliranju 'gotske scene' v osemdesetih in ki se je še danes drži sloves najbolj kultne med 'mračnjaškimi' skupinami. O nastanku pesmi, ki se je nenazadnje znašla tudi v vampirskem filmu The Hunger, v katerem kot čudovito plemenito lepi (kakopak?!) vampirski par nastopata Catherine Deneuve in David Bowie, je pevec že vrsto let na pol upokojenih Bauhaus (vseeno so lani po več kot 20 letih izdali nov album Go Away White) Peter Murphy povedal: „/.../ Razpravljali smo o erotičnosti vampirskih filmov, tudi tistih, ki so prihajali iz Hammerja (gre za britansko produkcijsko hišo, ki je od sredine petdesetih do sedemdesetih slovela po verižni produkciji grozljivk; op. P. B.). Tako je prišlo do pogovora o seksualnosti in erotičnosti Drakule. Danny (kitarist Daniel Ash, op. P. B.) je govoril o svoji fascinaciji z vsem tem in o okultnih zadevah, ki to spremljajo. Kar nadaljevali smo s pogovorom in iz tega naredili pesem.“ (Shirley, Ian: Dark Entries - Bauhaus and Beyond)
Na Madžarskem je igranje resen posel; podobno kot študij za zdravnika
In zdaj Bela Lugosi. Ko je v Hollywoodu zaslovel kot grof Drakula, je imel Bela Lugosi že skoraj 50 let ter pestro in za filmskega zvezdnika netipično preteklost. V prvi svetovni vojni se je boril na avstro-ogrski strani, si pridobil naziv stotnika in častno priznanje zaradi pogumnega sodelovanja na ruski fronti, kjer je bil tudi ranjen, pozneje je bil del komunistične revolucije Bele Kuna, zaradi katere je moral tudi zapustiti Madžarsko. Na Madžarskem, kjer kot revolucionar po zatrtju revolucije ni več mogel upati na vloge, tudi če bi ostal in se kot politični disident za nekaj časa potuhnil, si je Lugosi vendar že ustvaril ime gledališkega igralca, kot spomin na to obdobje pa je mnogo pozneje dejal: „Na Madžarskem je igranje kariera, za uspeh v kateri se mora igralec pripravljati tako resno in študiozno kot človek, ki si želi diplomirati iz medicine, prava ali filozofije. Na Madžarskem je igranje poklic.“ Po begu iz Madžarske je Lugosi nekaj časa igral v Nemčiji in tudi že nanizal nekaj filmskih vlog, nato pa se je kot ladijski delavec podal v ZDA, kjer se je na pamet učil gledališke in tudi prve filmske vloge, saj ni dovolj dobro znal angleško. Tako je izpeljal tudi kultni nastop v Drakuli leta 1930 (premiera filma je bila sicer februarja 1931).
Pet porok, tudi ena z bogato dedinjo
A na postavnem Beli Lugosiju je vendar bilo nekaj hollywoodskega. To je bila vsaj njegova skrivnostnost. Številni bi dejali, da je na njem zares bilo nekaj vampirskega in da so mu bile vloge v grozljivkah usojene; pravzaprav vrojene. Lugosi, o čemer govori tudi njegov priimek, povzet po rojstnem kraju, se je namreč rodil v Romuniji, torej tam, kjer 'gnezdijo' tudi pravi vampirji. Hollywoodsko je bilo tudi njegovo zakonsko življenje. Poročen je bil kar petkrat, bliskovito zapečatena in prav tak bliskovito razrešena poroka z bogato dedinjo Beatrice Weeks leta 1929 pa je nekaj časa polnila bulvarske liste.
Nadležni Karloffov čaj ob petih
Uspeh Drakule je Lugosiju prinesel pogodbo s studiem Universal, ki je sicer pomenila redno plačo, vendar pa tudi prekletstvo, kot je pozneje večkrat dejal tudi Lugosi. Universal je namreč Lugosija predvsem zaradi njegovega naglasa namenjal skoraj izključno za vloge čudakov v grozljivkah. In na žalost so bile to vedno pogosteje le majhne vloge. Razlog za to je bil tudi zmanjšan trg za grozljivke, ki je sledil britanskemu uzakonjenju prepovedi grozljivk sredi tridesetih. A razlogi so vendar morali biti tudi drugi, kako drugače bi si mogli razložiti, da so v več filmih, v katerih sta nastopila tako Lugosi kot Boris Karloff, večjo vlogo vedno namenili zadnjemu. To je spodbudilo tudi govorice o tem, da naj bi Lugosi Karloffa sovražil, za kar pa dokazov vendar ni bilo. Povsem preverjeno je le, da je Lugosija izredno motilo, da je Britanec Karloff (njegovo pravo ime je bilo William Henry Pratt) vedno prekinil snemanje, da je lahko v miru spil popoldanski čaj. Zanimivo pa je, da je Universal, ko je leta 2005 v kolekciji DVD-jev izdal filme s Karloffom in Lugosijem, zbirko poimenoval The Bela Lugosi Collection.
aradi tega nekoliko nadležnega 'abonmaja' na pogosto zelo obskurne like v grozljivkah, ki so bile največkrat kategorizirane le kot B-produkcija Universala, se morda niti ne zdi neverjetno, da se ob nastopu v Drakuli kot vrhunec Lugosijeve kariere omenja tudi njegovo sicer majhno vlogo v hiperuspešnici in obenem v 'normalnem' filmu Ninotchka. V komediji, ki je zaznamovala tudi kariero Grete Garbo, je Lugosi odlično upodobil strogega komisarja in še danes filmski poznavalci menijo, da bi ta vloga lahko pomenila prelomnico v Lugosijevi karieri in vstop v bolj 'tuzemsko' produkcijo. A se to ni zgodilo.
Enigmatični pakt Wood-Lugosi
Nezadovoljen z vlogami, ki mu jih je namenjal njegov studio, je Bela Lugosi večkrat sodeloval tudi z neodvisnimi režiserji. Eno takih sodelovanj in obenem tisto, ki je najbolj zaznamovalo njegova pozna leta, je v danes prav tako tudi že kultnem filmu Ed Wood upodobil režiser Tim Burton. O Lugosijevem sodelovanju v bizarnih filmih ekscentričnega režiserja – v filmu ga je upodobil Johnny Depp -, velikega Lugosijevega oboževalca, ki je ostarelega in že skoraj docela pozabljenega igralca izvlekel iz domicila in ga vrnil pred kamero, je bilo povedanega veliko; nič pa ni dorečenega. Medtem ko nekateri, tudi Lugosijev sin, trdijo, da je Wood Lugosija izrabil, pa druga pričevanja bolj sledijo liniji filma, ki je zelo sentimentalno upodobil druženje in sodelovanje Wooda in Lugosija.
Film predstavi tudi temne plati Lugosijevega življenja. To je bila predvsem zasvojenost z morfijem, v katero je Lugosi zapadel, ko mu je zdravnik predpisal morfij in druga protibolečinska sredstva, ki jih je moral jemati, da je ob vedno hujših bolečin v vratu in hrbtu, ki so bile posledica dveletnega življenja na bojni fronti, sploh lahko normalno funkcioniral. Wood je Lugosiju stal ob strani, ko se je poskušal očistiti strupov, znano pa je tudi, da je igralca v bolnici obiskal Frank Sinatra, ki pa ga Lugosi po videzu sploh ni poznal. Poleg tega je bil Lugosi kronično denarno podhranjen. V času, ko v ZDA sprejemajo zakon o zdravstvenem zavarovanju, pa je vredno zapisati, da si je moral Lugosi konec tridesetih celo sposoditi denar, da je lahko poplačal račune bolnišnici, v kateri se je rodil njegov sin.
O samotarskem Beli Lugosiju je vedno krožilo veliko govoric. V resnici je bil precej bolj običajen mož, kot bi si številni želeli verjeti. In tudi precej bolj žalosten, kot bi si zaslužil. Vendar pa naj zapišemo še toliko preverjenih podatkov, ob prvem ponovnem ogledu Drakule se nam bo Bela Lugosi spet zazdel na pol mitska oseba. In vedno nam ostanejo tudi njegovi znameniti citati (četudi iztrgani iz konteksta), kot tisti s snemanja z Edom Woodom: „Ta je najbolj neudobna od vseh krst, v katerih sem ležal.“
Spodaj si lahko ogledate še predstavitveni film za Drakulo (1931) in videospot za skladbo Bela Lugosi's Dead, ki je spremljal film The Hunger.