"Brechtovi dediči … To je tako nepregledno kot Vatikan." To je del odgovora na vprašanje, zakaj je to kultno televizijsko produkcijo, ki je bila izredno pomembna tudi za Fassbinderjevo kariero in njegovo delo filmskega režiserja komaj kdo videl. Vsaj legalno. Pravice za uprizarjanje drame Baal Bertolta Brechta namreč njegovi dediči varujejo kot sveti gral. Ko se je namreč Schlöndorff leta 1969 pogajal s tedaj še živo Brechtovo vdovo Helene Weigel, je bila ta pripravljena pravice za snemanje TV-filma prodati le pod pogojem, da bodo zadevo predvajali le dvakrat.

Pa ne le to, da je bila javna televizija (produkcijo sta financirali bavarska in hessenska televizija) pripravljena vložiti 300.000 mark v film, ki naj bi ga predvajali le dvakrat (po enkrat na vsaki od omenjenih televizij), ampak tudi to, da so bili film sploh pripravljeni predvajati, se zdi Schlöndorffu, enemu največjih nemških režiserjev in oskarjevcu, osupljivo. "Danes tega ne bi naročila in predvajala nobena televizija," je Schlöndorff zatrdil po projekciji Baala v okviru festivala Theatertreffen. Ja, na Theatertreffnu so film vseeno predvajali. Leta 2014 je namreč Schlöndorffu po prebijanju skozi nepregledne kuloarje Brechtovih dedičev vendarle uspelo doseči, da so film izdali tudi na DVD-ju.

Kritični spomenik zadnjemu anarhističnemu samotnemu borcu
Schlöndorff je sicer Brechtovo dramo precej spremenil. Čeprav je upošteval vse štiri različice, ki jih je Brecht napisal med letoma 1918 in 1923, je njegov Baal zelo drugačen. Kljub ohranjeni zgodbi o mladem genialnem pesniku ekscesnega obnašanja, ki zlorablja ženske, brezbrižno izkorišča – tudi ubija - vse okrog sebe, a je kljub temu do smrti pod padlo smreko v gozdu malikovan in obdan s sicer skromnim, a predanim spremstvom, je Schlöndorff iz besedila črtal vse namige na prvo svetovno vojno (izkustvo katere je bilo izhodišče za Brechtovega Baala) in je dramo zasnoval kot "kritični spomenik zadnjemu anarhističnemu samotnemu borcu". In ob tej pripombi že lahko razumemo, zakaj je bil najboljša, tako rekoč edina možna izbira za vlogo Baala tedaj 24-letni Rainer Werner Fassbinder. In zakaj je Schlöndorff, čeprav je film začel snemati že prej, po srečanju s Fassbinderjem, v ekipo vzel ne le njega, ampak tudi njegov 'klan'.
Socialistična anarhija Bavarska
SAB ali socialistična anarhija Bavarska "Nemški kancler se imenuje Franz Josef Strauß. Nemška vojska je v notranjih bojih skoraj iztrebila samo sebe. Konstituirana je Socialistična anarhija Bavarska; na kratko SAB." Tako se začne prvi članek, ki ga o Fassbinderju najdemo v arhivu revije Der Spiegel. Objavljen je bil junija 1969, približno takrat, ko se je s Fassbinderjem srečal Volker Schlöndorff. Anarhija na Bavarskem je bila ena od zadnjih predstav Antiteatra (1967-1969). Pod tem imenom sta Fassbinder (tedaj še predvsem igralec in scenarist) in pa režiser Peter Raben razvijala kontrapunkt državnemu oziroma meščanskemu gledališču; kulturnemu modelu meščanske demokracije pravzaprav.

Tudi pozneje, ko je bil že uveljavljen filmski in gledališki režiser, je Fassbinder kot enega od fokusov svojega dela izpostavljal obračun z Adenauerjevo ero, z njeno "nagnusnostjo in 'larmojanco' (Ekelhaftigkeit und Larmoyanz)". Na oder je postavil vse klišeje, na katere ob omembi anarhizma 'padajo' privrženci Adenauerja in njemu podobnih: "Posiljevali bodo!" "Človek ne more več hoditi po cesti!" "Vsakega, ki ima denar, bodo postavili pred zid." Takšne izjave so se vrstile v predstavi, ob kateri so Fassbinderja začeli spraševati, ali zganja agitprop. "(Agitprop, op. P. B.) nima smisla. Najprej mora revolucijo prestati zavedanje vsakega posameznika," jim je odgovarjal. In tu v zadnjih prostorih münchenskega gledališča Kammerspiele – tako kot poznejše sodelovanje Fassbinderja z javno televizijo in delo z javnim denarjem, se danes zdi nenavadno tudi to, da je antiteatru prostore ponudila tako ugledna in meščanska ustanova – je Fassbinderja srečal Schlöndorff.
Dvakrat na teden v Vzhodni Berlin v teater
On je za seboj že imel tri klasične filmske produkcije, a po lastnih besedah ni želel postati »žrtev filmskega sistema« in je želel preizkusiti nekaj novega; z Baalom. Nujno z Baalom. Po lastnih besedah je bil Schlöndorff takrat ultimativni brechtijanec: "Leta 1960/61 sem bil praktikant v Berlinu; pri nekem TV-šovu v živo sem bil kamerman. Takrat je bila meja še odprta in sem vsaj dvakrat na teden šel čez prehod pri Brandenburških vratih v vzhodni del in v Berliner Ensemble (gledališče, kjer je do smrti leta 1956 delal Brecht in kjer je Brecht še danes eden od poudarkov repertoarja, op. P. B.). Takrat so tam še vedno igrali vse Brechtove režije in kupil sem vse knjige o Brechtu in imel sem se za absolutnega brechtijanca."

Schlöndorff se danes spominja, da ga Fassbinderjev teater ni takoj prevzel, da pa mu je vzbudil radovednost, kaj ti mladi ljudje tukaj počnejo. In zato je tudi nemudoma sprejel Fassbinderjevo povabilo, da si gredo ogledat še njegov prvi film. Schlöndorff je bil navdušen in Fassbinderja je nemudoma povabil k sodelovanju pri Baalu. Fassbinderju je bilo tedaj že jasno, da se je njegova naložba izplačala. V snemanje prvega filma je namreč vložil 8.000 mark svojih prihrankov, 15.000 mu jih je namenila neznana donatorka in s temi sredstvi mu je uspelo dobiti bančno posojilo. In zdaj mu je Schlöndorff obljubljal delo za plačilo …
Fassbinder: Kaj je to dohodnina ali mati bo pomagala sanirati dolgove
In tudi njegovim sodelavcem. Kot pravi Schlöndorff, je Fassbinder po ponudbi za sodelovanje v Baalu nemudoma vprašal, kaj bo pa vendar z njegovimi ljudmi; z njegovim klanom. Ljudje okoli antiteatra, denimo tudi velika dama nemškega gledališča Hanna Schygulla, so bili zares pravi klan. Živeli so skupaj v eni hiši in kljub danes legendarnim Fassbinderjevim diktatorskim izpadom in poniževanju, so mu bili privrženi; in on njim. Ja, dejansko je živel anarhistično utopijo (v svoji interpretaciji) in bil je predan kolektivu in svojih ljudi zaradi lastnega posla pač ni želel pustiti brez dela. In Schlöndorff jih je pač del vzel v ekipo. Na tem mestu in ob omembi plačila za Fassbinderja in njegov klan je mogoče povedati nekaj na temo Fassbinder in denar.

Schlöndorffa vedno popade smeh, ko se spomni sklepanja pogodbe s Fassbinderjem. "Ni vedel, kaj je dohodnina oziroma da to sploh obstaja." Fassbinder ni bil iz revne družine in pravzaprav mu za denar zares nikoli ni bilo skrbeti. In ko je leta 1970 Antiteater razpadel, je z münchenskega računskega sodišča prišlo obvestilo o dolgu Antiteatra in družbe Antiteater-X-Film. Nobeden od teh pravnih subjektov namreč nikoli ni plačal prav nobenega davka, poleg tega pa Fassbinder tudi marsikateremu od posojilodajalcev ni vrnil niti pfeniga. Skupni dolg leta 1970 je tako znašal 200.000 mark … Vendar pa je treba dodati, da je Fassbinder prevzel osebno odgovornost za ves dolg, ki ga je v naslednjih letih s pomočjo matere Liselotte Eder, ki je prevzela nalogo upravljanja z in poplačila dolgov, tudi vračal.
Schlöndorff: Fassbinder nikoli ni o ničemer dvomil
In, ja, da je Fassbinder lahko dolgove vračal oziroma da je vstopil v svet donosnejših produkcij, je bil odgovoren tudi Schlöndorff … "Povsem prvič je bil na prizorišču snemanja profesionalne produkcije. Izjemno natančno je vse opazoval," pravi Schlöndorff, "Predvsem ga je zanimalo vse v zvezi s filmsko obrtjo; preprosto, kako se neke stvari naredi: kako se organizira snemalni dan in podobno. Bil je popoln avtodidakt." Na moje vprašanje, ali je Fassbinder, ki je takrat vendar že tudi sam režiral in je svojo prihodnost videl predvsem v vlogi režiserja, poskušal 'sorežirati, Schlöndorff odvrne: "Ne, nikoli. Tudi vadil ni skupaj z drugimi igralci. Pravzaprav se je držal ob strani, ker je tedaj že pisal svoj naslednji scenarij. Dobro sva sodelovala in nikoli se mi ni zdelo, da bi med nama obstajala kakšna konkurenca. Name je predvsem naredil velik vtis in prevzela sta me njegova samozavest in gotovost. Nikoli ni o ničemer podvomil. Mene še danes mučijo dvomi; velikokrat razmišljam, ali bi kaj moral narediti drugače. Pri Rainerju tega ni bilo. Vedno je videl en sam način, kako je mogoče nekaj narediti. In zato je tudi lahko v tako kratkem času toliko naredil."
V filmu želim biti to, kar je bil Marx za politiko
Ja, v 13 letih je posnel 42 filmov. Njegovo gotovost v samega vase, ki jo je omenil Schlöndorff, pa so dokumentirale izjave tipa: "V filmu želim biti to, kar je Shakespeare za teater, Marx za politiko in Freud za psihologijo: Nekdo, po katerem ni nič več tako, kot je bilo." Vsaj za nemški film to velja; in tudi za nemško televizijo. Prav zares se danes zdi nenavadna odprtost takratne nemške javne televizije za sodelovanje z ekscentriki tipa Fassbinder. Predvsem Peter Märthesheimer, urednik igranega programa pri zahodnonemški televiziji (WDR), je verjel v Fassbinderja. In večletno sodelovanje je kronala kultna nadaljevanka Berlin Alexanderplatz.

Skoraj vsak TV-film pa so spremljale kontroverze, ampak vse so vseeno predvajali. Tudi TV-šov Wie ein Vogel auf dem Draht (Kot ptič na žici) (1975), v katerem je gospa zrelih let prepevala šlagerje iz 40. in 50. let (ti naj bi po Fassbinderju dobro ilustrirali tedanjo politično držo Zahodnih Nemcev), vmes pa pripovedovala anekdote o svojih štirih možeh; tudi o zadnjem, 16 let mlajšem temnopoltem Američanu. Tega je igral Alžirec El Hedi ben Salem, tedanji Fassbinderjev ljubimec. Šov so pod obtožbo prikazovanja pornografije skoraj prepovedali, a le skoraj; vseeno so ga predvajali. Tudi Ptič na žici je bil 'poskus na temo era Adenauer' in v intervjuju za Spiegel je Fassbinder rekel, da v šovu najdemo nekaj "svinjske prisile" in da je na produkciji nekaj "svinjskega, ampak to tudi mora biti; to spada zraven".
Parada hitov: če je nekaj tako noro neokusno, mora vendar imeti tudi neke velike odlike
Ob tej priložnosti je Fassbinder povedal tudi svoje mnenje o razvedrilu na nemški televiziji: "ZDF-ova parada hitov je nekaj najbolj izjemnega. Česa tako neokusnega na ekranu še ni bilo. In če je nekaj tako noro neokusno, mora vendar imeti tudi neke velike odlike." V istem intervjuju je še dejal, da je WDR "gobasta struktura", s čimer je mislil na to, da je v javnih TV-hišah mogoče realizirati stvari, katerih pravzaprav vodstvo nikoli ne bi hotelo podpreti; a nekako skozi to gobasto strukturo vendar uspe projekte spraviti tudi ljudem, kot je bil Fassbinder.

Tako kot Schlöndorffov je bil tudi Fassbinderjev opus izredno političen. O svojem delu je Fassbinder leta 1975 povedal, da si vedno postavi neko temo: era Adenauer, čas graditve države … "Popolnoma odveč bi bilo, če bi šovi poskušali razsvetljevati ljudi, vseeno pa ne smejo – kar se sicer ves čas dogaja – prispevati le k totalnemu poneumljanju ljudi,« je rekel. Fassbinder je šolo pustil pri 16-ih, a z obsedenim branjem si je pridobil izredno dobro znanje v književnosti, filozofiji in zgodovini. Družbo in elite Zahodne Nemčije je preziral in svoj prezir je izražal skozi usta svojih likov, denimo Marie Braun, ki pravi: "Nesrečnim ljudem se vsi srečni ljudje zdijo nespodobni." Prav iskanje sreče prinese pogubo večini Fassbinderjevih likov; predvsem pa ženskam.
Nemčija jeseni (1977)
Fassbinder je bil tako rekoč personifikacija gesla s konca 60. let: Zasebno je politično. V svojem zasebnem življenju je živel tako, kot je pričakoval, da naj bi živeli svobodni ljudje v anarhiji. Nasprotje tega je bila Zvezna republika Nemčija, zaradi česar tudi izjave tipa: "Imam hud glavobol, mislim, da bom danes težko govoril nemško." Najbolj neposredna politična izjava, ki sta jo skupaj ustvarila Fassbinder in Schlöndorff – z njima pa še Alexander Kluge -, je bil film Nemčija jeseni (Deutschland im Herbst). Ta kolažni film je bil komentar na vrhunec terorizma RAF-a jeseni 1977. Čeprav je bil delo treh režiserjev, velja, da mu je največji pečat dal Fassbinder.
Fassbinder nastopa kot ogroženi umetnik, ki ga napade preganjavica nemudoma, ko zasliši policijske sirene. In kot umetnik, ki ne sprejema nsenza in dialoga z državo, ki je zavrgla demokratično ustavo (s tem so mišljeni Notstandsgesetze). Ob koncu filma vidimo pogreb teroristov Gudrun Ensslin, Andreasa Baadra in Ja-Carla Raspeja, nato pa citat: "Ko okrutnost doseže neko določeno stopnjo, postane vseeno, kdo stoji za njo; le nehati se mora." Po snemanju tega filma je Volker Schlöndorff izjavil: "Po delu pri takšnem filmu, po izkušnjah, ki jih pri tem nabereš, se nehaš spraševati, zakaj obstajajo tako imenovani teroristi; ampak se sprašuješ le še, zakaj jih ni še več. Kako je mogoče, da vsi ne tolčejo okoli sebe."
Schlöndorffov radikalni obrat od skrajne levice do podpore Merklovi ...
Pozneje je Schlöndorff sodeloval tudi v gibanju za podporo političnim zapornikom in si prizadeval za izpustitev nekaterih teroristov iz zapora. Ampak to je bilo nekdaj, danes Schlöndorff podpira kanclerko Merklovo in meni, da je vsak, ki se po letu 1989 še ima za levičarja, slep … Fassbinder ni živel tako dolgo, da bi prišel v starost, v kateri ljudje dokaj redno začnejo menjati levičarski položaj za neko umirjeno sredinsko stremljenje k redu in uravnoteženosti.
Vstanem razmeroma zgodaj, malo po poldnevu
Lahko bi rekli, da se je za to zavestno odločil. Znana je njegova izjava v enem zadnjih pogovorov za tisk o filmu o kokainu, ki ga je želel naslednje leto snemati po romanu Kokain italijanskega novinarja Pitigrillija iz leta 1921: "Ta film bo pripovedoval o mamilih in o človeku, ki se lahko zavestno odloči za mamila ali proti njim; z jasnim zavedanjem, da odločitev za mamila življenje sicer skrajša, ampak tudi intenzivira. Vsak se lahko sam odloči, ali raje živi manj časa in intenzivneje ali pa dlje in bolj urejeno in v skladu z normami." Fassbinder se je odločil in intenzivnost njegovega življenja vsakega osupne. "Vstanem razmeroma zgodaj, malo po poldnevu. Nato štiri ure delam in nato se nagradim s kakšnim doživetjem," pravi Fassbinder v nekakšnem kabaretu, ki so ga igralci na temo njegovega življenja v okviru Theatertreffna uprizorili v Rdečem salonu gledališča Volksbühne; pod naslovom: Druga smrt nekega kolektiva ali čudoviti svet R. W. Fassbinderja.
Menda se je v zadnjih letih Fassbinder najbolj razživel in včasih padel celo v neko zasanjanost, kadar je govoril o romanu ameriškega psihologa behavioristične šole B. F. Skinnerja Walden Two iz leta 1948. Po njem je želel posneti film; film o družbi, v kateri se ljudje prostovoljno odpovedo svobodni volji v zameno za neko stabilno raven sreče. Ja, to jim ponuja njihov veliki vodja – srečo v zameno za svobodno voljo. In pravzaprav je bil veliki manipulator s svobodno voljo in srečo tudi Fassbinder; številni so ga sovražili; z ljudmi naj bi občasno ravnal kot s svinjami – zaničeval je ženske, pretepal ljudi na snemanju … A vendar je bil tudi fokus, okoli katerega so se vsi ti ljudje zbirali; ljubimci so delali samomore, ko jih je zapustil; ženske so se potegovale za njegovo pozornost, čeprav ni ustrezal prav nobenemu merilu privlačnega moškega.
Ja, dejansko ne preseneča, da so gledalci v tistem "preddigitalnem obdobju, ko so še verjeli televiziji" (Schlöndorff), pisali pisma, naj vendar ustavijo in zaprejo tega človeka, tega Baala, tega … Fassbinderja. Baal – Fassbinder – primerjava ni tako iz trte izvita …