Na trenutke se mi zdi Thomas Mann kot Angela Merkel. Za oba se zdi, da tisti del svoje politične drže in angažmaja, zaradi katerega sta v svetu postala znana kot glas razuma, širjenja strpnosti in zmernosti, izvajata nekoliko v 'krču'; bolj iz racionalnega prepričanja kot pa iz nekega notranjega občutka. Ko je denimo – tu gre za popolnoma samovoljno izbran primer – Merklova pred nekaj leti tako navdušeno s povzdignjenim glasom dajala izjave v liniji naslednjega citata: »Islam je del Nemčije in ji pripada (Islam ist ein Teil von Deutschland; gehört inzwischen zu Deutschland … ),« se je vendar zdelo, da tega ne izreka spontano in ne toliko iz notranjega, ampak iz premišljenega zagovora. Ampak tako je že od začetka, saj lahko že njen vstop v njeno sedanjo stranko krščanskih demokratov označimo za nespontan.
V času začetka konca Nemške demokratične republike je vstopila v Demokratischer Aufbruch (Demokratični prelom) in takrat se je večini njenih kolegov in prijateljev zdelo, da mlada Angela stoji na liniji Zelenih. No, pozneje, ko se je zaradi poraznega izida na prvih svobodnih volitvah za ljudsko zbornico v starem 'DDR-ju' cel 'prelom' začel nagibati na desno, se je popolnoma trezno in premišljeno in v svoji poznejši 'anständig' (spodobni) drži za vstop v CDU odločila tudi Angela. In od tedaj naprej je njena celotna politika zgrajena na pojmih Anständigkeit (pristojnost, spodobnost) in Korrektheit (korektnost), ki sta bila tudi pojma, ki sta obvladovala idejni svet, iz katerega je izšel Thomas Mann.

Preden preidem h glavnemu in resničnemu predmetu tega zapisa, torej h gospodu Mannu, naj le še opozorim, da to ni kritika političnega pragmatizma. Čeprav je to seveda kategorija, ki kar vabi k posmehu in satiri, je v zgodovini pomenila možnost za izogibanje marsičemu usodnemu in tragičnemu. To dobro ponazarja izjava, ki jo je o racionalnem vstopu med demokrate podala dr. Seta Knop, prevajalka in komparativistka, ki je doktorirala iz razvoja faustovskega motiva v evropski književnosti in se pri tem ukvarjala tudi z Mannovim Doktorjem Faustom: »Videl je, kam lahko te skrajnosti peljejo človeštvo, te skrajnosti v smislu teorij, ki so povzdigovanje duha nad vsakdanje in praktično življenje. Za vsakdanje življenje je najbolje imeti eno dolgočasno parlamentarno demokracijo. Čisto gotovo. In prva svetovna vojna je ta točka, kjer se v Mannu ta preobrat zgodi.«

Demokrat in republikanec iz razuma (aus Vernunft)
Pravzaprav, in kot bo kmalu jasno, je bilo za to, da je Mann postal demokrat in republikanec iz razuma (aus Vernunft) verjetno bolj ključno obdobje neposredno po vojni. To postane jasno takoj, ko preberemo nekaj največkrat citiranih odlomkov iz dveh znamenitih esejističnih besedil Thomasa Manna iz let 1918 in 1922. Ti leti, v katerih je tudi nastajala Čarobna gora (Mann jo je začel pisati 1913, izšla pa je leta 1924), tudi na neki način zamejujeta obdobje, v katerem je Mann postavil temelje za to, zaradi česar se je pozneje uveljavil kot političnomoralna avtoriteta; in v tem zasenčil celo brata Heinricha, ki je sicer že prej, ko je Thomas še krožil okoli cesarsko-hanzeatsko-trgovsko-meščanskega idejnega kreda, pod vprašaj postavil celotno kulturo in družbo vilhelminske Nemčije. Takrat ga je Thomas v maniri konservativcev zmerjal s 'Zivilisationsliteratom' tipa literatov francoske 'nekulture', medtem ko je sebe videl vpetega v sijajno nemško vzvišeno kulturo.

Thomas je torej še leta 1918 v obsežnem 'eseju' (zadeva ima kar več sto strani) z naslovom Razmišljanja nepolitičnega človeka (Betrachtungen eines Unpolitischen) še vedno razmišljal v kategorijah monarhije in zapisal: »Globoko sem prepričan, da nemški narod nikoli ne bo mogel ljubiti demokracije, in sicer preprosto zato, ker ne more ljubiti politike same. Za nemški narod je veliko primernejša – in to je tudi tisto, kar si nemški narod želi – tako zelo razvpita avtoritarna država.« No, leta 1922 pa je v govoru O nemški republiki (Von deutscher Republik) že predstavil radikalno drugačen položaj. Republiko zdaj Mann vidi kot edino mogočo obliko organizacije države, ki lahko obvladuje družbo in ki zagotavlja razvoj družbe in kulture. To sicer Mann še vedno vidi kot nujno usidrano v tradicijo naroda, saj nikoli ne sprejme kulturne modernosti, ne približa se kulturni avantgardi, čeprav z izjavami, kot je »Vsak razumen človek bi moral biti zmeren socialist,« politično stopi v njeno bližino.
Meščan od glave do peta
A prav to je bistvo tiste notranje razcepljenosti moža, ki je bil rojen v četrtem letu obstoja nemškega cesarstva v lübeški patricijski buržoazni družini, ki se je v weimarski republiki kljub notranjim zadržkom odločil sprejeti parlamentarno demokracijo in celo zastavke delavskega gibanja, ki je pozneje v nacizmu in predvsem zaradi govorov nemškemu narodu po BBC-ju iz ameriškega eksila postal glasnik boja zoper totalitarizme in ki je leta 1949 z obiskom Weimarja in Frankfurta zavrnil delitev Nemčije. Ta Mannova notranja razcepljenost je pravzaprav napovedovala povojno preobrazbo Nemčije in ponovno prisilno rojstvo nekaterih že v nacizmu kot politiki in uradne osebe formiranih mož v zahodnoevropske demokrate.

Ob rob temu procesu Knopova pravi: »Mann je pač meščan od glave do peta in ob tem na zelo paradoksalen način uteleša to nemško držo; namreč to, da je Nemčija sebe vedno utemeljevala kot 'Kulturvolk' – oni so zelo pozno prišli do države. Nemci so že zdavnaj prej imeli narodno gledališče in so v duhu dosegli tisto, kar so drugi narodi dosegli v dejanskosti; politični dejanskosti. Francoska revolucija na primer je bila uresničenje idej nemške klasične filozofije. In za Nemce je bila politika nekaj malce nizkotnega in manjvrednega. Omalovaževali so jo in menili, da je kultura veliko več vredna. Kultura je bila pravzaprav en plemenit nadomestek za politiko. In Mann je odraščal v tej nemški drži poudarjanja kulture; v drži, ki je povzročila, da se je kultura popolnoma odmaknila popolnoma od realnega življenja, obenem pa je postala tudi opravičilo za najbolj skrajna dejanja.«

Profesor Naphta proti Lodovicu Settembriniju
Thomas Mann se je torej v sebi bojeval s tem nasprotjem med reakcijo (romantiko) in humanističnim razsvetljenstvom, ki ga v Čarobni gori zastopata lika profesorja Naphte in italijanskega literata in humanista Lodovica Settembrinija. Prvi zavrača ideale liberalnega meščanstva, humanizma, razsvetljenstva, in sicer v imenu stare, srednjeveško-katoliške sinteze človeka z duhom in Bogom zagovarja boj, ki vključuje tudi teror; drugi je razsvetljenec, ki stoji v liniji političnih bojev, katerih ključna invguracijska točka je bila Francoska revolucija, predvsem pa je vernik znanja.

Njuni dialektični boji, katerim kot nekakšen Musilov mož brez obraza, nemi in še ne izoblikovani človek prisostvuje mladi Hans Castorp, se v romanu sicer 'vlečejo' čez nekaj sto strani. In vsaj zame je največja odlika predstave Čarobna gora v Drami prav dramaturška redakcija miselnih spopadov Naphta-Settembrini. Katarini Pejović je namreč uspelo v ozkem drugem dejanju dejansko strniti esenco tega dvoboja. Morda je del, kjer Naphta in Settembrini sopostavita svoja pogleda na vlogo znanja, najbolj poveden za razumevanje dveh svetovnih nazorov, ki trčita v tuberkuloznem Davosu. Razsvetljenec Settembrini pravi: »Samo znanje namreč človeka ne oropa dostojanstva in ga ne ponižuje!« Naphta pa v diametralno nasprotnem tonu: »Ha! Če smo že pri poniževanju: zgodovina tega pojava se natanko ujema z zgodovino meščanskega duha. /…/ Prav ta 'objektivna', nefilozofska, empirična znanost vodi človeka v čedalje globljo temo.«

Kateri je pobožen in kateri svoboden?
Tole se sicer še zdi koherentno, vendar pa oba modreca, ki jima seveda tudi zaradi šibkega in načetega zdravja ne bo več usojeno dejavno sodelovati v dejanski politiki, nekako tako kot Mann v sebi nista sklenjena. Čeprav nastopata z na videz suverenim izjavljanjem tistega, kar so po njuni presoji aksiomi razvoja človeške civilizacije, sta v sebi, tako kot Mann razdvojena. Zato tudi Castorp, ki v njiju poskuša najti nekakšna mentorja, v nekem trenutku opazi, da v boju Napthe in Settembrinija na koncu ni bilo več nobene jasnosti in »razpravljavca sta nasprotovala ne le drug drugemu, ampak tudi vsak sebi. Settembrini je bil v svojih govorih prav pogosto klical živio 'kritiki', zdaj pa se je vlekel za njeno nasprotje, kar naj bi bila 'umetnost' kot temeljno načelo plemenitega; in medtem ko je bil Naphta več ko enkrat nastopil kot branilec 'naravnega nagona' proti Settembriniju, ki je bil naravo obravnaval kot 'neumno moč', kot goli faktum in fatum, /…/ si je zdaj le-oni izbral postojanko na strani duha in bolezni, kjer da je edino najti človeštvo in plemenitost, medtem ko se je le-ta postavljal za zagovornika narave in njene plemenitosti v zdravju, ne glede na vso emancipacijo. Nič manjša ni bila zapletenost pri 'objektu' in 'jazu', da, tukaj je bila zmešnjava – ki je bila, mimogrede rečeno ves čas ista – celo najbolj brezupna in dobesedno taka, da nobeden ni več vedel, kateri je pravzaprav svoboden in kateri pobožen.« In prav iz teh dialogov je mogoče prebrati izvleček tistega zla idej, ki je Evropo večkrat pahnil v somrak, v Mannovem času pa v orgijo blata in prahu; izvleček zla in zmede idej, zaradi katerih se pragmatični položaj na strani dolgočasne parlamentarne demokracije zdi nuja. Čeprav človek - kar se je vedno zdelo pri Mannu – zaradi tega nekoliko trpi, ker je sam pač vseeno na strani ideje; in to ene od tistih, ki vodijo v usodno politiko.

Zoper virtuozno puščanje časa za seboj
Ampak Mann se je odločil za dejavnost, za katero je s treznim premislekom presodil, da je prava; civilizacijsko prava. Čeprav se na podlagi več romanov kaže kot labilna osebnost, ki jo privlači gon k smrti, je Mannu vendar uspelo preprečiti, da bi postal eno od 'teles' na ležalni terapiji. Gre seveda za tuberkulozne bolnike v Davosu, katerih nedejavnost je tako posrečeno opisal z naslednjimi besedami: »Po ležalnih lopah in zasebnih balkonih mednarodnega sanatorija 'Berghofa' so nemalo brali – posebno začetniki in bolniki s kratkim rokom; zakaj tisti z dolgimi meseci ali celo več leti so se bili že zdavnaj naučili, da so znali čas uničevati in z notranjo virtuoznostjo puščati za seboj, ne da bi raztresali in zaposlovali glavo, da, tiste, ki so se pri tem oklepali knjige, so razglašali za šušmarsko nerodne. Kvečjemu, da si človek drži knjigo na krilu ali jo ima na mizici ob sebi, to je čez in čez dovolj, da se čuti preskrbljen.« Ja, to so bili tisti, ki so bili sicer 'človeško' bolni; a ki so prostovoljno postali tudi neumni. Mann je ves čas bil 'bolan'; težko bi bilo drugače glede na njegov družinski izvor.
A preprečil je, da bi zanj začelo veljati to, kar je humanist Settembrini, za katerega se vendar do konca zdi, da je kljub senčnim platem razvoja zaznamovan z razsvetljenskim etosom bolj kot Naphta Mannov vzor, domislil tako: »To je tako nenavadno – bolna in neumna – ne vem, ali se prav izražam, ampak meni je prav nenavadno pri duši, če je nekdo neumen in potem še bolan zraven, če se to dvoje združi, je to pač najbolj žalostno na svetu. Človek sploh ne ve, kakšen obraz naj bi delal pri tem, zakaj bolniku bi človek vendar rad kazal resnobo in spoštovanjem kajneda, bolezen je vendar v nekem pogledu nekaj častivrednega, če smem tako reči. Če pa se zdaj ves čas vmešava neumnost s 'fomulusom' in 'kozmičnim zavodom' in takimi spodrsljaji, potem človek zares ne ve več, ali naj se joče ali naj se smeje, človeško čustvo je pred težavno izbiro, in to je tako klavrno, da tega sploh ne morem povedati …«
Nemški nagovor - poziv k razumu
In pravzaprav to je poanta Čarobne gore, katere objektivno sama pač ne morem presojati, saj je tako rekoč moj najljubši roman: boj proti ležanju v najudobnejših ležalnikih na svetu in boj zoper neumnost. Leta 1929 je Mann začasno izgubil boj proti neumnosti. 17. oktobra je v govoru Nemški nagovor; poziv k razumu v berlinski Beethovnovi dvorani komentiral uspeh NSDAP-ja na septembrskih volitvah za reichstag, na katerih so nacionalsocialisti postali druga najmočnejša stranka. Govor je imel na istem mestu, na katerem je osem let prej v govoru nemški republiki priznal svojo novi privrženost parlamentarni demokraciji in republiki.
Tokrat je povsem v ozadje potisnil svojo vlogo umetnika, celo imenitnega umetnika, ki je leto prej dobil Nobelovo nagrado za književnost. Stvarno je analiziral razmere in se predvsem obrnil na meščanstvo, na svoj razred, da naj neha razglašati ideje, sorodne ali povezane z nacizmom in da naj se raje izreče za socialno demokracijo. Tudi v tem trenutku je Mann še vedno verjel v kulturo, v njeno vzvišenost, a se je odločil, da mora govoriti jezik stvarnega socialnega demokrata. In tu velja omeniti še eno zanimivo, skoraj anekdotično izjavo dr. Sete Knop, ki dokazuje Mannovo racionalnost, do katere je dospel tudi v občutenju močnega spoštovanja do Goetheja, iz čigar Fausta je vendar tudi dobil navdih za naslov romana Zauberberg oziroma Čarobna gora; dokazuje Mannovo racionalnost v odločitvi, da je v prid racionalne politike treba žrtvovati tudi tisto, kar je ustvarilo sijajno nemško klasično filozofijo in celotno literaturo obdobja romantike: »Goethe je enkrat rekel, da bi bilo treba iz nemške književnosti za nekaj let umakniti besedo Gemüt, kar pomeni duševnost, čud. Mann pa je rekel, da bi bilo treba tudi besedo Tiefe, globina, za nekaj časa odstraniti iz nemške književnosti, dokler se ne očisti. In da bi bilo treba poudarjati besedo Anständigkeit, pristojnost, spodobnost. To je povezano z njegovim meščanstvom in on je en dostojen, pristojen meščan. V tem smislu pa je tudi povezan z Goethejevo srednjo mero: klasika je zdravje, romantika je bolezen. Čeprav Mann je v resnici v sebi zelo čutil to romantiko kot del njegove nemške duše in hkrati tudi pisateljske poti. Bil je človek nasprotij in se je nasprotij zavedal in jih niti ni skušal preseči. Tako kot v Čarobni gori je poskušal vsaj zdržati in vzpostaviti neko svojo krhko eksistenco v svetu, ki razpada. Ker svet je razpadal v prvi svetovni vojni in potem v drugi še enkrat."

Tek in presna prehrana namesto šestih obilnih obrokov in zračnih kopeli
Danes se ponovno zdi, da svet razpada. Ljudje smo pač še vedno bolni. Vendar glavna nevarnost niso skrajne ideje – te nikoli niso izginile. Glavna nevarnost je nov izbruh apolitičnosti, pendant ležečim telesom na zračnih kopelih, ki knjigo kvečjemu držijo, v virtuoznem premagovanju časa v velikih skokih knjige ne odprejo. Le da ta nevarnost danes ni toliko ležanje; bolj je to (pre)intenzivno divjanje; obsedenost z rekreacijo, novi 'presni' konservativizem. Ne, s tekom in z zdravim življenjem ni nič narobe. Tudi jaz tečem. Gre za obsesivno nastrojenost, ki okupira duha in ga zapre za dojemanje in udejstvovanje v Družbenem. Zato naj končam z duhovito izjavo profesorja Naphte, ki sicer ni namenjena kot komentar zapisanega v gornjih vrsticah, lahko pa da misliti vsem, ki jih vleče v sodobno modifikacijo ležanja v mrzlem gorskem zraku, modifikacijo teles, zavitih v dve odeji iz kamelje dlake: »Vsekakor, človek je v svojem bistvu bolan, ravno po tem, da je bolan, je človek, in kdor bi ga hotel ozdraviti, kdor bi ga hotel pripraviti k temu, da bi sklenil mir z naravo, se povrnil k naravi (ko vendar nikoli ni bil zraven), preroditelji, uživavci presne hrane, oboževalci čistega zraka in sončnih kopeli in vsi drugi taki preroki, ki se klatijo danes po svetu, torej Rousseauji vseh vrst, si prizadevajo samo razčlovečiti in poživiniti človeka …«