Uprizoritev v MGL-ju pa pusti vtis satire, celo groteske.

Glede na pot, na katero je Nemčija krenila le nekaj mesecev pozneje, se november 1932 zdi rahla anomalija. Na takratnih zveznih volitvah je namreč nacistična stranka glede na prejšnje, ki so bile julija, nazadovala. Do tega meseca, v katerem je bila povsem prvič uprizorjena drama Kazimir in Karolina Ödöna con Horvatha, je od februarja, ko je presegla šest milijonov, nekoliko upadla tudi brezposelnost. Znašala je nekaj več kot pet milijonov.

A vzdušje v državi ni bilo mirno in optimistično. Tedanjo nemško družbo so zaznamovali izkoriščevalski odnosi med ljudmi, histerija in tudi fatalizem, kar vse poudari drama Kazimir in Karolina o pravkar odpuščenem šoferju in njegovi ambiciozni nevesti, ki upa, da ji bo uspel preboj v kakšen višji družbeni sloj. S poroko, seveda.

Uspešen mladi literat
Ödön von Horvath je bil leta 1932 izjemno uspešen literat, tudi finančno uspešen. Le leto prej je za celoten do tedaj objavljeni opus dram prejel tudi prestižno Kleistovo nagrado. To so podelili le še naslednje leto, z nastopom nacistične Nemčije pa je bila ukinjena; revitalizirali so jo šele leta 1985. Njena posebnost je bila, da je o prejemniku odločil zgolj en človek, saj je umetniški svet Kleistove fundacije sklenil, da odločanje z večino praviloma pripelje do izbire "povprečnih talentov".

Von Horvath se uspeha ni branil. Zase je dejal: "Tudi sam sem le otrok svojega časa. Ne želim stradati, želim dobro živeti." Enako velja za njegove dramske like, ki jih psihološko zelo natančno profilira, kar je uspelo ekipi Mestnega gledališča ljubljanskega z režiserko Nino Rajić Kranjac zelo dobro predstaviti na odru.

Kot bi bil Oktoberfest vzporedni svet
Drama se zdi kot vstop v neki vzporedni svet. Kot da je prizorišče – to je Oktoberfest – neke vrste mikrokozmos, v katerem se v komunikacijo zapletejo zelo različni družbeni profili. Na neki način zaprtost družbenega sistema, ki se vzpostavi na prizorišču eskapističnega veseljačenja, poudari tudi scenska zasnova z vrtljivo krožno ploščadjo na sredini. Ta se občasno vrti in izpostavi posamezne like, ki so na njej in ki postanejo tudi predmet opazovanja tistih, ki ostanejo zunaj.

Smoter vom Horvathove dramatike: razkrinkavanje zavesti
Ödön von Horvath je vedno znova poudarjal, da je cilj njegove dramatike razkrinkavanje zavesti. Zavest individuumov je namreč ključ do vzpostavljanja možnosti za obstoj družbene ureditve, ki temelji na izkoriščanju. Von Horvath odgovornost za takšno stanje pripiše tudi delavcem. V predstavi tako slišimo poziv delavcem, naj se vključijo v delavsko fronto. Slišimo pa tudi to, da je svoboda delavcev lahko zgolj produkt samih delavcev.

Spektakel je vedno dobrodošel
A kaj, ko ljudi bolj zanimata trenutna zabava in spektakularnost, ki jo prinese na primer cepelin, ki leti nad Oktoberfestom in ga vsi derejo gledat. Cepelin je kot privid utvar, zlaganih upov ter zmotnih predstav. Podoben razvedrilni pobeg iz realnega sveta ponudi še ena atrakcija – vlakec smrti. Kot v starem Rimu – ljudje si želijo iger oziroma atrakcij, spektakla.

Drži se z "akademiki"
Jana Zupančič kot Karolina izvrstno ponazori to zaslepljenost in tudi nepoznavanje družbenega ustroja – ko misli, da se druži z akademiki, ko se spogleduje z "navadnim" modnim prikrojevalcem (Jernej Gašperin), in upa, da jo bodo višji družbeni sloji sprejeli za sebi enako. Da je družbeni vzpon osrednja preokupacija večine predstavnikov nižjih slojev, potrjujeta tudi Karolinina mama in oče (Karin Komljanec in Gregor Gruden), ki si za hčerko želita poroke z državnim uradnikom. Vsaj državna pokojnina bo zagotovljena.

Dramsko dogajanje na več načinov pokaže, da je družba prežeta z medosebnim nasiljem. Naj bo to spolno nadlegovanje deklet ali pa nasilje med zakonci, ko mož (Matej Puc v vlogi Kazimirjevega prijatelja Merklovega Franca) kar tako mimogrede udari ženo (upodobi jo izvrstno humorna Mojca Funkl).

Obsežna in dobro ohranjena dokumentacija drame, katere razvoj je bil kompleksen in dolg
Avtorja uprizoritve režiserka Nina Rajić Kranjac ter dramaturg in prevajalec dodatnih besedil Tibor Hrs Pandur sta v pripravah na predstavo naredila izjemen študij razvoja dram Kazimir in Karolina. Kako kompleksen in dolgotrajen je bil ta razvoj, potrjuje tudi to, da 600-stranska izdaja drame iz leta 2009 vsebuje kar pet različnih verzij.

Samocenzura, ki jo je avtor pozneje obžaloval
Von Horvath je namreč besedilo večkrat priredil, na koncu pa v objavo poslal tekst, okleščen nekaterih pasusov, ki bi lahko "razburjali". Zadnja verzija je rezultat samocenzure, ki jo je von Horvath pozneje obžaloval, kompromise pa je upravičeval z željo po zaslužku. Von Horvath se je veliko ukvarjal s "preživetjem". Čeprav je bil – kot je bilo omenjeno – v nekem obdobju finančno izjemno uspešen, se je predvsem po izgonu iz Nemčije leta 1936 in tudi že prej, ko njegovih del v Nemčiji niso več uprizarjali, znašel v finančni zagati.

Ohranjena epizodičnost narave uprizoritve
Ob krstni uprizoritvi drame Kazimir in Karolina v Leipzigu so nekateri kritiki kritizirali epizodičnost uprizoritve in njeno "sproščeno" strukturo. Tudi tokratna uprizoritev je epizodična, pri čemer ločnice med prizori na različnih lokacijah poudari nenadna razsvetlitev dvorane, ločnice pa so tudi uporabljene pesmi.

Dovolj pogosto in vztrajno ponavljanje parol generira privolitev
Te so bile skrbno izbrane. Nekaj jih poudarja delavsko tematiko, napisane so bile v 20. ali 30. letih 20. stoletja, izbrana pa je bila tudi neke vrste münchenska himna, pesem Dokler bo stari Peter. Ta pesem med drugim govori o tem, da dokler bodo obstale nekatere ključne posebnosti Münchna, na primer stara pivnica Hofbräuhaus, v kateri so 24. februarja 1920 ustanovili stranko NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka), Adolf Hitler pa je tam predstavil program stranke v 25 točkah, bo obstala tudi za München značilna "udobnost" (Gemütlichkeit). S slednjo je mišljeno predvsem stremljenje malomeščanstva k mirnemu in udobnemu ter precej apolitičnemu življenju. Privoli predvsem v ideje, ki jih dovolj dolgo ponavljajo. Ali kot na odru igralci poudarijo v repeticiji: na levo ali na desno – treba je le dovolj dolgo ponavljati, da bodo razumeli.

Preroditelj ljudske igre
Ödön von Horvath velja za preroditelja ljudske igre in v tem pogledu je zastopal stališče, da je različne težave na odru treba obravnavati in upodabljati "ljudsko". Gledališče naj ne bo izumetničeno, mora pa pokazati na izumetničenost, ki zaznamuje prav malomeščanstvo. Ponarejenost malomeščanstva se izrazi tudi v izumetničenem jeziku; govorijo "izobraženski žargon" in iz rabe izrivajo narečne besede. Zato je von Horvath vztrajal, da igralci govorijo v žargonu, zaradi česar dogajanje na odru postane nekakšna sinteza resnosti in ironije. Moram priznati, da ob ogledu predstave na to nisem bila pozorna, zato za nazaj težko ocenjujem vlogo izgovarjave v zdajšnji predstavi.

Metabesedilo ali komentar dogajanja
Avtorski dodatek je tudi uporaba komentarjev k predstavi oziroma metabesedila, torej besedila o besedilu. Na robu odra večino časa sedi angel varuh (Tanja Dimitrievska), ki celotno dogajanje "sicer spremlja, nima pa nobene moči, da bi vanj kakor koli posegal". Nekaj komentarjev prispevajo tudi sami dramski liki. Vtis, da gre dejansko za igro, v kateri se tudi dramski liki zavedajo, da zgolj igrajo, ustvarijo trenutki, v katerih se igralci usedejo na rob odra in snamejo lasulje. Niso več zamaskirani igralci, postanejo ljudje z lastno držo in pogledom na teme, ki jih poudarja drama.

Uistousmeritev (Gleichschaltung) med intelektualci je bila skorajda pravilo
Uprizoritev ne prizanaša povzpetnikom, tistim, ki upajo na vstop v meščanstvo in se tako tudi ’nosijo’, pa tudi ne izobraženstvu. Vsi ti so odgovorni za nacizem, a sporočilo je skoraj gotovo, da so ti družbeni sloji tudi danes odgovorni za ustvarjanje ’ugodnega terena’ za skrajne politične ideje oziroma ideologije. Plastično to ponazori izsek iz posnetka intervjuja, starega več desetletij, ki poteka v nemščini, in sicer je intervjuvanka, katere imena ne poznam, očitno izkusila nacizem. Med drugim pove, da je bila uistousmeritev (Gleichschaltung) med intelektualci skorajda pravilo, med pripadniki drugih slojev pa ne. In zanimiva je tudi izjava v omenjenem intervjuju, da problem leta 1933 ni bil, kar "so delali naši sovražniki, ampak kar so počeli naši prijatelji".

Kot edini, ki ni brezsramen oportunist, je v predstavi videti kot brezposelni šofer Kazimir (Primož Pirnat), čigar precej obupno situacijo morda nakazuje tudi njegova nekoliko 'čudna' lasulja, zaradi katere je videti njegova pričeska rahlo 'v razsulu'. Na koncu predstave se zdi, da je on moralni zmagovalec, da ni odvisen od Karolinine naklonjenosti in da ostaja zvest svojim načelom. Konec je vendarle odprt: ne vemo, kakšna prihodnost čaka Kazimirja in Karolino. Za sklep obravnave odnosa med Kazimirjem in Karolino je morda relevanten naslednji citat iz dramskega besedila: "Ljudje pogosto v sebi nosijo hrepenenje – kasneje se pa s polomljenimi krili vrnejo in življenje teče naprej /.../" (Karolina).

Ljudje so nervozni, ob tretji granati bi bili vsi histerični. Kaj šele, če bi se zgodil zračni napad!
Vse se konča s pretepom. Bolničar pojasni Karolini: "Baje je en tak stari kazanova hotel z dvema gospodičnama v avto, pri tem pa se je spravilo nanj nekaj mladoletnikov. Baje si je en mladoletnik sezul čevelj in ga pomolil staremu kazanovi pod nos, češ, naj ga malo povoha – ta pa ga ni hotel povohati, in zato ga je en drug mladoletnik pošteno kresnil po obrazu. In rezultat je bil pač, da se je v nič celih nič minute steplo kar sto oseb, nihče ni več vedel, za kaj pravzaprav gre, vsak je samo mlatil okrog sebe. Ljudje so pač nervozni in ničesar več ne prenesejo."

Nervoza, zaradi katere ljudje stremijo k eskapizmu in lahkotnemu razvedrilu, zagotovo določa takt drame. Nervozo denimo ilustrira pripomba varnostnika na Oktoberfestu: "Živci jim preprosto popustijo. Nihče ne zdrži več! Rad bi videl, kako bi bilo videti, če bi bila vojna s takimi slabimi živci! Že ob tretji granati bi bili vsi histerični! Kaj šele, če bi se zgodil zračni napad!"

Ödönu von Horvathu v Parizu na glavo pade veja
Nervoza, iskanje pozabe dejstev v zabavi, razpad družbe, ki ga nakazuje razvoj odnosa (ali nato neodnosa) med Kazmirijem in Karolino napoveduje katastrofo, vojno, za katere izbruh leta 1939 Ödön von Horvath ni mogel vedeti. Tudi doživel je ni, saj je leta 1938 umrl dokaj ’bizarne’ smrti: v Parizu mu je na Elizejskih poljanah med neurjem na glavo padla veja. Nekoliko pred tem mu je vedeževalka v Amsterdamu napovedala, da bo umrl v Parizu. Vraževeren kot je bil, se je nato izogibal potencialno nevarnim situacijam, denimo vožnji z avtomobilom.

Kazimir in Karolina v režiji Mateje Koležnik na sporedu Burgtheatra
Dela tega ’princa socialne melanholije’ se še dolga leta po izgonu z nemških odrov leta 1933 niso zares vrnila v nemška gledališča. Nekakšen preporod pa je von Hörvath začel doživljati konec šestdesetih let in so še danes pogosto uprizorjena. Trenutno je denimo drama Kazimir in Karolina v režiji Mateje Koležnik na sporedu dunajskega Burgtheatra. Premiera je bila lani. Priljubljenost von Horvathovih dram verjetno pojasnjuje tudi to, da – kot potrjuje tudi aktualna ljubljanska uprizoritev – njegova besedila ohranjajo relevantnost v razmerah, ki nakazujejo možnost skorajšnje (politične) katastrofe, četudi so družbene in politične razmere strukturno drugačne kot leta 1932 ob krstu drame Kazimir in Karolina.

Kaj tu počne Elvis Presley?
Ob koncu predstave v MGL-ju sicer ob spremljanju počasi gibajočih se figur poslušamo skladbo Can't Help Falling in Love, ki je bila v poznih 60 in 70 letih 'finale' koncertov Elvisa Presleyja. Na odru prav tako vidimo enega od likov, oblečenega v Elvisovo 'opravo'. Kaj natančno sporoča takšen zaključek, mi ni povsem jasno. Res je, da Karolina živi za ideale ljubezni in vsaj 'na zunaj' zatrjuje, da bo ob moškem tudi, ko bo v težavah, a večino predstave jo vodi predvsem pragmatizem. Gre za razpetost med romantično ljubeznijo na eni in težnjo ali zahtevo, povzpeti se na družbeni lestvici na drugi strani. Takšna 'življenjska strategija pa je 'umazana' in vodijo jo podobni vzgibi, kot so tisti, ki privedejo do političnega oportunizma in

navsezadnje tudi do vojn.

Najostroumnejši analitik malomeščanstva po inflaciji
Drama sicer ne pušča dvoma: najhujši oportunisti so malomeščani. Malomeščanstvo je polje, kjer padejo vse vrednote, kjer se ruši kultura, prevlada izumetničenost (ta se med drugim kaže v že omenjenem privzemanju jezika, izgovarjave, ki se zdita 'pravšnja') in z vsem tem odtujenost od samega sebe.

Da bo le življenje udobno!
Ödön von Horvath je slovel kot "najostroumnejši analitik malomeščanstva po inflaciji" (Tibor Hrs Pandur po citatu Ursa Jennyja v gledališkem listu), imeli pa bi ga lahko tudi za kulturnega pesimista. Menil je, da je večina prebivalstva tako imenovanih razvitih držav Evrope malomeščanov. Malomeščanstvo pa je neke vrste 'greznica', v kateri se vse kulturne razlike razblinijo in nastanejo skupni vulgarni jezik in skupne (malomeščanske, op. P. B.) vrednote. Vrednote, ki niso nič kaj prida, sledijo predvsem zasledovanju življenja v udobju. Zato ni presenetljivo, da razprave o vzponu nacizma pogosto vključujejo pojem "Gemütlichkeit" (udobje). Tudi liki v predstavi – razen Kazimirja – si želijo udobnega življenja, a to je drža, ki poraja tudi surovost in totalitarizem, in sicer v želji, da se ne bi pustili motiti ob ignoriranju vzpona nevarnih idej.