Govori umirjeno, kot da bi v mislih najprej vizualiziral besedo in jo šele takó oblikovano izustil kot tisti stari tipkalni stroji s kovinskimi tipkami, ki so glasno udarjali posamezne črkovne simbole na belo naviti papir. Kot otrok je bil samouk, ki se je naučil prepoznavati črke pri letu in pol in jih izrisoval po zraku ali oblikoval s hrano na krožniku. Kot vizualni komunikator se še kako dobro zaveda moči besede, ki je lahko znakovno enako močno izražena kot črka ali celo vejica.

Ravno on je bil tisti, ki je oblikoval celostno grafično podobo Ministrstva za kulturo, kjer je med rdeče črke kultura vrinil modro odebeljene vejice različnih oblik: srednjeveška kot kulturna dediščina, v obliki solze za Slovence v tujini, pikslasta za medije itd., besedo pa v enakovredno izpisani tipografiji zaključil s tremi modro odebeljenimi pikami. Sporočilo smo razumeli. Tako kot je črke imena Dnevnikove priloge Objektiv v času epidemije z novim koronavirusom zamaknil na varnostno razdaljo. Sporočilo smo razumeli. Tudi rdečo rahlo zmečkano naslovnico Guardiana smo dojeli, pa četudi ne bi imela natisnjenega naslova Doba besa. "Vedno komuniciraš z identiteto naročnika in njihovega produkta, kot je časopis ali proizvod. Sem mnenja, da je oblikovanje storitvena dejavnost," pravi Tomato Košir, ki je do zdaj samo za Dnevnik oblikoval 104 vizualne komentarje, "večina od tega je bila naslovnic Objektiva, nekaj je bilo tudi notranjih vizualnih komentarjev".

Kot eden najvidnejših vizualnih oblikovalcev je na žalost ali pa na srečo slovenski javnosti najbolj znan ravno po oblikovanju časopisnih naslovnic. Plejadi osvojenih nagrad je letos dodal že drugi leseni svinčnik za omenjeno Guardianovo naslovnico, najprestižnejšo nagrado na področju vizualnega oblikovanja, za Objektivovo naslovnico pa zlato priznanje uveljavljene revije Communication Arts. Zadostna razloga za pogovor:

Je za vizualne komunikatorje letošnje turbulentno leto "sanjsko"?
To leto od vseh nas zahteva prisotnost, dejavnost. Vizualni komunikatorji se, kot vsi drugi, delimo na tiste, ki živimo zato, da delamo, in tiste, ki delajo zato, da živijo. Tisti, v tej prvi nesrečni panogi, kjer sama podoba temelji na našem delu, se moramo posledično odzivati na družbeno dogajanje …

… ki ga je letos res veliko!
Da, letos je bilo precej teh možnosti, da si se kot vizualni komunikator prek svojega dela vključil v družbo. Sanjsko leto pa le, če vzamemo v enačbo, da so môre sestavni del sanj.

Nedavno ste prejeli dve nagradi za svoje delo: eno najprestižnejših na tekmovanju D & AD (Design and Art Direction), leseni svinčnik za Guardianovo zmečkano časopisno naslovnico Age of Rage ali Doba besa, za naslovnica Dnevnikove priloge Objektiv Korona – ko Slovenci stopimo narazen pa zlato priznanje revije Communication Arts. V javnosti so nagrade za vizualne komunikacije manj odmevne, katerim merilom sledijo pri lesenem svinčniku, ki velja za eno najtežje osvojljivih nagrad?
To, da današnje nagrade niso toliko skomunicirane, sledi temu, da jih že sami stroki ni uspelo skomunicirati, kar je sicer naše delo. Glavna načela, ki jim običajno sledijo vsi žiranti, pa so osnovna načela našega poklica: da čim bolj istovetno komuniciramo z naročnikom, njegovim proizvodom ali storitvijo. Oblikovanje naj bi sledilo funkcionalnosti.

Pri letošnjih izbranih delih je bilo opaziti manj sledenja sami formi, ki je neodvisna od njene funkcije, manj nagrad je bilo podeljenih delom, ki so bila bolj larpurlartistična. Pri Guardianovi naslovnici je bil nujen element presenečenja, ki se je navezoval na izrabo samega medija.

V preteklosti ste prejeli številna priznanja in nagrade, tudi veliko Brumnovo, najvišjo nacionalno strokovno nagrado v Sloveniji, kako nagrade vplivajo na vaš položaj?
V Sloveniji po mojih izkušnjah po vsakem takem priznanju izgubim nekaj obstoječih naročnikov, novi pa se me bojijo v strahu, da bom predrag. V tujini ti običajno obnovijo, okrepijo obstoječe zaupanje, sodelovanje. Moj avstrijski naročnik je, recimo, čeprav ti dve priznanji nista bili vezani na njihov projekt in jaz nisem hišni oblikovalec, v svojem spletnem obvestilu objavil to kot novico.

Guardianova zmečkana rdeča naslovnica Doba besa ima učinek 3D-ja v 2D-ju. Kako zahtevana je bila tehnična izvedba?
Želel sem, da iluzijo ohranimo vse do trenutka, ko bralec vzame prilogo v roke, da je čim bolj prepričljiva do zadnjega trenutka. V iskanju te prepričljivosti smo šli do konca, zato smo kombinirali tako fotografijo kot vektor (op. p. besedilo in fotografije v časopisih so postavljen v vektorski obliki). Tisti delci (besedila), ki se vidijo skozi naslovno stran, so istovetni strani tri.

Torej ste stranico fizično zmečkali?
Da, naslovnica je bila sprva grafično zastavljena, nato zmečkana in fotografirana … pa, saj jo imam nekje tukaj.

(jo gre iskati)

Iz te tipične naslovnice, ki še ni bila osvežena z aktualnimi naslovi, sem naredil osnutek. Nato sem čakal na končne naslove in oblikovanje naslovnice. Naslovnico sem nato na novo zmečkal, jo fotografiral in apliciral tiste segmente s strani tri, na kateri je bil dejanski članek.

V roki imate prvotno naslovnico, ki je bela in z delovnih naslovom Anger oziroma Jeza?
Da, kar se mi je zdelo še bolj ustrezno, saj že sama rdeča kaže neko agresijo, in se mi je zdelo, da smo se tukaj malo preveč zanašali na ta učinek Duran Duran, ni treba nečesa govoriti dvakrat. Sem bolj privrženec tega, da osnovno idejo odmeriš toliko, da jo skomuniciraš, in nič več, saj lahko vse drugo konkurira osnovnemu izhodišču.

Kako pristopate k projektu: ste kot gledališki igralec, ki izraža čustva nadzorovano s pridobljenim tehničnim znanjem, ali vas kdaj tudi odnese?
Glede na to, da smo ljudje, in ne programska oprema, ne moremo ubežati nekim danostim, v katere smo se z leti oblikovali. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je naša osnovna naloga komunicirati temo, ki je podana v (časopisni) prilogi. Če neki trenutek, v katerem komuniciramo sebe, nasprotuje sami témi, je to absolutno nesprejemljivo, če ga podpira, pa v njegovi aplikaciji ne vidim težave.

Pri naslovnici Korona - ko Slovenci stopimo narazen ste črke imena Objektiv subjektivizirali in postavili na covid zahtevam primerno varnostno razdaljo. Je bila to vaša prva ideja, s koliko idejami se sicer poigravate do končne realizacije?
Narava oblikovanja časopisne naslovnice ali naslovnice priloge, revije, časopisa je zelo kratka. Pri Objektivu imamo še najdaljši čas, okoli 48 ur, od posvetovanja do oddaje v tisk. Pri naslovnici samega časopisa je ta rok zgolj nekaj ur. Ta stiska s časom nekaterim ustreza, drugim ne. Jaz k sreči spadam v to skupino, da najbolje delam pod pritiskom in bi se mirne volje pustil zasvojiti z adrenalinom in to počel na dnevni bazi, dokler ne bi enkrat pregorel, do takrat bi bilo pa zelo veselo življenje.

Pa je bila to prva ideja?
Obe te sta bili prvi ideji.

Bojda ideji namenite uro in pol svojega časa, če je do takrat ni, projekt odstopite drugemu?
To zelo podpira, kar sem ravnokar odgovoril. Čas je tukaj ključen, če vidim, da bom zadevo mrcvaril, jo raje prepustim nekomu, ki jo je sposoben najti v tem kratkem času.

Na katero temo pa niste našli ideje?
Pri Dnevniku imam običajno največjo težavo pri komunikaciji člankov Ervina Hladnika Milharčiča, saj nima zgolj ene rdeče niti, ampak jih ima pet, zato se zelo težko osredotočim zgolj na eno, ali pa z eno metaforo, komparacijo nastavim celoten članek.

Vam pošljejo novinarjev članek v predogled ali vam urednik zgolj sporoči temo?
Zelo odvisno. Kadar se nanašamo na dogodek, ki je vseprisoten v tistem tednu, kot je bil zdajle covid (ameriškega) predsednika Trumpa, ne potrebujem članka, razen če se navezujemo na en vidik tega. Če moram pa zgolj komunicirati okuženega predsednika, raziskavo naredim sam.

Kako sicer sledite informacijam?
Na Applu imam CNN-ov opozorilnik, ta se večinoma navezuje na ZDA, sicer pa novice pregledam dopoldne ob jutranji kavi, čez dan pa preko družbenih medijev.

Kot intermezzo: je kakšna razlika pri oblikovanju naslovnico za slovenski Objektiv ali za britanski Guardian, poleg očitnega, da ima slednji precej večji domet?
Določena razlika v teh dveh konkretnih primerih je. Guardian ima večjo ekipo, kar pomeni, da večinoma delaš za nekoga v verigi, ne delaš s končnim odločevalcem. Pri Dnevniku imam v zadnjih letih ta privilegij, da delam direktno z Miranom Lesjakom (odgovorni urednik Dnevnika) in ne več z urednikom ali urednico Objektiva ali z likovnim urednikom. A to je privilegij, ki sem si ga skozi leta priboril pri Dnevniku, sicer ta pot ne bi bila veliko drugačna.

Pot do Guardiana vas je vodila v času, ko je gorela stolnica Notre-Dame v Parizu. Oblikovali ste naslovnico dveh napol pogorelih vžigalic, položenih ena na drugo v obliki križa. Kot vem, je bila koincidenca dogodkov, da je bila ta podoba objavljena v Guardianu, saj so jo takrat na Dnevniku odklonili, na spletni strani New Yorkerja pa niste našli stika likovnega urednika…
… to je bilo na Le Mondu. Sem bil pa z New Yorkerjem v stiku za naslovnico Trump Total Whitenning, kjer pa se je zgodilo ravno obratno, da so jo potem vzeli na Dnevniku. Pred dvema letoma v Charlottesvilleu so bili izpadi belih supremacistov in predsednik Trump se jim ni želel odpovedati. To je bil žal tako zelo grozovit dogodek, da sem sam, in tukaj se znova vračava na začetek, začutil potrebo, da se vključim v družbo, preko svojega dela. Zato sem naredil tisto ilustracijo, kjer je imel Trump svojo pričesko v obliki zobne kreme priznane blagovne znamke, kar sem predelal v komentar.

Naslovnica, ki je bila v igri za New Yorker, je bila torej objavljena v Dnevniku, naslovnica, namenjena za Dnevnik, pa v Guardianu?
Da, Dnevnik je bil čisto zainteresiran zanjo, a ne za naslednji dan. Običajno je rok uporabe teh ilustracij zelo kratek, kljub grozovitosti same zgodbe požara. Taka zgodba zapade v nekaj dneh, včasih celo 24 urah. Zato sem jo takrat poslal. Moja prva ideja je bila, da bi jo poslal na Le Monde, kjer pa na spletni strani niso imeli kontaktne informacije likovnega urednika. In znova se vračava na eno žariščnih tem, kako vizualne komunikacije ne skomunicirajo same sebe, oziroma kako smo zaradi slabe komunikacije zelo nizko v tej prehrambni industriji.

Kako pa je z vašim cehom, nekoliko me spominja na gradbene inženirje, ki postavijo hišo, arhitekti pa poberejo vso slavo?
Generalno napako, ki jo dela naš ceh v Sloveniji, je, da priložnosti za komunikacijo z raznimi preglednimi razstavami, bienali, trienali in festivali komunicira stroki sami.

In ne javnosti, zato nas izgubite?
Ne, da smo vas izgubili, nikoli vas dejansko nismo niti nagovorili. To, da se oblikovanje razstavlja v relativno hermetičnih prostorih, kjer imaš dostop zgolj do že prepričanih, se mi zdi …

… samo sebi namenjeno?
Točno to. Oblikovanje bi bilo treba razstavljati na odprtih prostorih, na promenadah, na nabrežjih, tudi v supermarketih, ne pa v galerijah in muzejih.

Če se vrneva k vprašnju Cerkve; lani ste prejeli prvi leseni svinčnik za Objektivovo naslovnico O bogu predanih ljubiteljih otrok, to je bila pa …
… pedofilija v Katoliški cerkvi.

Zakaj je morala biti monokroma ilustracija cerkve upodobljena kot otroška slikica?
Saj ste sami vse povedali ... Brez tega bi izgubili komunikacijsko moč, brez te iluzije, ki morda deluje tistih nekaj sekund, preden se zaveš, da to seveda po vsej verjetnosti ni narisal otrok, ampak teh nekaj sekund je ključnih. Pri listanju še posebej priloge ali časopisa lahko naslovnico preskočiš v sekundi in pol, in to je naš manevrski prostor.

Ste kdaj upodobili idejo, ob pogledu na katero vas je spreletel srh?
Da, pri trenirkarjih; pri dveh prelomljenih kravatah v obliki SS-insignije. In pri Srebrenici, saj je bila celotna naslovnica časopisa okvir brez slike. To je bilo ob 20. obletnici holokavsta v Srebrenici.

Likovni urednik Objektiva Samo Ačko je v podcastu Strašno hudi priznal, da je bila njegova prva reakcija ob pogledu na naslovnico s kravatama: "Spotilo me je. Če že nisem padel s stola, me je definitivno naježilo in spotilo. Kakšno uro ali dve preden sem pokazal uredniku, sem se pripravljal, kako bom to zapakiral, kaj bom rekel, da bo zadeva na koncu sprejeta, in je bila".
Da, so določeni simboli, ki imajo upravičeno skomuniciran negativen predznak in imajo čisto fiziološko reakcijo na ljudi.

Se kdaj samoomejujete pri delu ali to odločitev prepustite likovnemu uredniku oziroma uredniku?
Provokacije zaradi same provokacije si ne bom dovolil, tukaj se vedno omejim.

Kako močno svet v dnevnem življenju ocenjujete in dojemate prek vizualne sporočilnosti, logotipov? Pisarno imate na najbolj neokapitalističnem delu Ljubljane, poleg Banke Slovenije in trgovinskih verig.
Glede Banke Slovenije – na insignijah ima nekaj tipografskih napak, kot tudi Stolnica. Pri Banki Slovenije je gravitacija naredila svoje pri dveh črkah. Pred leti se spomnim, da mi je mentor Ranko Novak razlagal, da je bil pri zobozdravniku, kjer so ga bodrili, naj se malo bolj sprosti, pa jim je odvrnil: "Kako naj se sprostim, če imate na luči, s katero me osvetljujete, slabo spacioniran znak?" Spacionaža je medsebojni razmik črk. In da, živeti 24 ur in se definirati s tem poklicem, zna biti pekel.

Predvidevam, da imate doma bele stene?
Kako ste vedeli? (smeh) Moj napotek arhitektu je bil imeti omare, ki bi imele enak učinek, kot ga je imelo še prazno stanovanje, tako da nimam niti kljuk. Vse je na dotik.

Ste kdaj prejeli jezen klic političnega veljaka?
Ne, sem se ga pa bal.

Res?
Da, seveda. Najbolj sem se ga bal pri komentarjih, kot sta bili SS-kravati, a vse to pri Dnevniku kar filtrirajo.

Ste pri delu z naslovnicami politično neopredeljeni ali brez tega ne gre?
Mislim, da tukaj ne gre za politično opredelitev per se, ampak za opredelitev do izjave vsakič posebej oziroma do tega, karkoli že komentiramo, bodisi dejanje bodisi izjavo.

Pred leti mi je oblikovalec vizualnih komunikacij Miha Artnak, dejal, da ne bi oblikoval za naročnika ali projekt, ki ni v skladu z njegovimi moralno-etičnimi prepričanji.
Identično, da.

Ste morali kdaj uredniku pojasnjevati svoje delo ali to hkrati pomeni, da ideje niste dobro skomunicirali?
Točno to. Kadar imamo naslovnico, ki se veže na članek, ki ga likovni urednik ni dovolj natančno prebral ali pa pozna le temo, ga moraš opozoriti, da si se zanašal na to, da bo ta aha trenutek nastopil, ko bo bralec bral časopis. Takrat je tudi naša vloga lahko različna: na naslovnici lahko povzameš določen članek ali bralca uvedeš na določeno temo, lahko pa na naslovnico skriješ velikonočno jajce, torej neki detajl, ki ga bodo (bralci) dešifrirali šele, ko bodo prebrali članek.

So kdaj zavrnili kakšno vašo idejo?
Absolutno!

Zanima me namreč, kaj "ne gre skozi v slovenskem prostoru"?
Ko so bili nemiri v Kataloniji in je policija brutalno s pendreki zadušila vstajo naroda ob razglasitvi samostojnosti, takrat je bil en ta penisoidni komentar, kjer sem pendrek preoblikoval v dilda in jih s tem označil. Tista zadeva ni šla skozi, da (smeh).

Kako pa ste spremljali napad na francoski satirični tednih Charlie Hebdo leto 2017, ko so objavili karikaturo preroka Mohameda? To je bil namreč incident zaradi objave sporne vizualne komunikacije.
(Daljši premislek) Menim, da bi v humorju moralo biti dovoljeno skorajda vse, saj gre za satiričen medij, katerega naloga je ... satira oziroma humor sta nujno potrebna za soočanje z dnevno realnostjo in njihove ilustracije poučena javnost ne bi smela vzeti zunaj konteksta samega medija.

Satira, humor, tudi vas radi označujejo po humornem pristopu, ravno sem se spomnila na nedavno naslovnico črnih škarij, kjer so na mestu držal kukale zabuhle Trumpove oči. Kakšen je vaš odnos do humorja?
Humor je orodje, kot vse ostalo …

… morda nekoliko montypythonski?
Na naši tipografski delavnici v Trenti smo imeli poleg strokovnih nujnih ogledov vedno tudi projekcijo vsaj enega filma Monty Python, pa kakšnega Woodyja Allena Vse kar ste hoteli vedeti o seksu* pa niste upali vprašati (Everything You Always Wanted to Know About Sex* (But Were Afraid to Ask), ta je bil tudi pogost. Nekaj je, da ne morem bežati pred sabo in svojimi omejitvami, a poskušam postati trezen v svoji vlogi in humor uporabiti kot učinkovito orodje tam, kjer je njegova raba ustrezna.

Sorodna novica Pred petimi leti sta brata Kouachi "ubila Charlie Hebdo"

Če ste že omenili delavnico v Trenti, ste tudi mentor študentom, ne?
Ne več, saj smo imeli tam en tak eksodus asistentov na oddelku za oblikovanje ALUO. Pred leti so nas vse asistente, ki smo preveč ogrožali določene ustoličene, kot se je izrazil moj kolega, tiste privijačene z imbusom osem na svoje stole, odstavili. Od takrat dalje sem izpeljal okoli 16 tipografskih delavnic, večinoma v Trenti.

To je bila izključno vaša pobuda?
Da, in takrat smo oblikovali tajno društvo CGP.

Leta 2011 ste ustanovili tudi Azil za angažirane študente in zatajene asistente. Slednje sva pojasnila, kako pa je bilo z angažiranimi študenti?
Ko se je zgodil ta eksodus … ker so tako zelo hiteli v odstavljanju asistentov na papirju, se je to v mojem razredu zgodilo kakšna dva meseca prezgodaj. V praksi smo bili štirje asistenti, ki smo samostojno vodili določene predmete. Ker tistega, ki bi me moral nadomestiti, sploh še ni bilo na faksu, sem dal svojim 15 študentom možnost, da nadaljujemo predavanja vsaj enkrat tedensko z gostujočimi predavatelji. Tem 15 študentom se je potem pridružilo vedno več študentov, na koncu jih je bilo skoraj 35. To smo nadaljevali skoraj 10 tednov, dokler niso dobili novega pedagoga. Tajno društvo CGP, kar pomeni Celostna grafična podoba za bralce je izpeljanka iz PGC-ja (op. p. mladinska knjiga Antona Ingoliča Tajno društvo PGC).

V tokratnem pogovoru sva se osredotočila večinoma na časopisne naslovnice, čeprav je vaš spekter dela ustvarjanja celostnih grafičnih podob zelo širok. Bojda pa ste v lokalu Sax Pub v Trnovem v Ljubljani na tablo pisali tudi zelo uspešne dnevne menije?
To je bilo v civilu (smeh). To so bile fine vaje, bolj plakatnega medija v hitrosti, saj mi je ta medij dal možnost, da od brifiranja do končne izvedbe izpeljem celoten proces v dveh, treh urah. A bolj bistveno je bilo to, da sem četrto uro že dobil odziv javnosti, čemur običajno nisem vedno priča pri svojem delu.