Hišni režiser Jaka Ivanc je za uprizoritev zasnoval tudi scenografijo, da bi v tokratni postavitvi klasično gledališče lažje prehajalo v gledališče absurda.
Hrepenenje kot izhod in ovira
Tri sestre so verjetno najpopolnejša drama Čehova, ki natančno razgalja dušo in srce ruskega človeka ter usodo vsega človeštva. Junaki so psihološko jasno izdelani in v ospredje je postavljeno, kaj se dogaja v njih samih. V drami se tako prepletata zunanje in notranje dogajanje likov, njihovo karakterizacijo usmerjajo majhni dogodki in nerealizirane strasti. Take so tudi tri sestre Olga, Maša in Irina, ki po očetovi smrti živijo v mestecu nedaleč od Moskve. Dan je enak dnevu, menjavajo se le obiskovalci njihove nekdaj gosposke hiše, dolgočasni pogovori in čas. Sestre s svojim življenjem niso zadovoljne in prepričane so, da bi se s selitvijo nazaj v Moskvo to spremenilo na bolje. Moskva se tu vzpostavlja kot metafora želje, zato o Treh sestrah pogosto govorimo kot o drami o neizpolnjenih osebnih idealih in nezmožnosti samouresničevanj. To velja za vse tri sestre, njihovega brata Andreja Prozorova in druge like v drami.
Predvsem glavne junakinje so izrazito samotna bitja, ki so se odpovedale sedanjosti, zaživijo lahko le v preteklosti in utopiji prihodnosti. Sanjajo o bratovi znanstveni karieri, pravem delu, boljši prihodnosti, resnični ljubezni - in vse to naj bi se zgodilo v Moskvi. Tam drugje, kjer jih čaka pravo življenje in kamor ne bodo nikoli prišle. Tega se tudi zavedajo, a hrepenenje po novem, boljšem življenju ostaja edini način, kako preživeti sivino vsakdana. In prihodnost, o kateri tako nemočno sanjajo, postaja vse bolj absurdna.
Med filmom in gledališčem
Uprizoritev pogumno skrajšanega besedila – besedilo drame je močno okleščeno, manjkajo štirje stranski liki - se sprehaja med filmom in gledališčem, išče povezavo med spominom, željo in realnostjo. V avtorskem branju ruske drame je spremenjeno mesto nekaterih replik, tu in tam odmevajo besede podpolkovnika Veršinina: "Pogosto se sprašujem, kako bi bilo začeti življenje na novo ..." ali: "Ah, kako je težko živeti!". Močna elementa predstave sta scenografija in celotna konstrukcija prizorišča ob železniški progi (vlak za Moskvo?), kjer ne moremo mimo tiktakanja velikanske ure, poštnega nabiralnika, v katerem so torta, čaj, pismo, vedno pripravljenih kovčkov, groba, rastlinjaka itd., ki jih več kot uspešno dopolnjujejo videoprojekcije Ivanca in Nejca Sajeta, učinkovita glasbena kulisa Davorja Hercega ter izrazito barvna kostumografija Ane Matijevič.
Na to je prilepljena družba, v kateri se nič ne dogaja in kjer v ozadju ostaja dramatično protislovje med posameznikovimi željami in stvarnostjo. Pa vendar se junaki pri Čehovu razvijajo in v njihovi notranjosti se "še kako dogaja". Tega v predstavi morda ni zaznati pri vseh nastopajočih, tako kot ni močnega občutka o minevanju časa in letnih časov. Pa vendar nas njihove želje in razočaranja opomnijo na naša hrepenenja in nemoč. Tri sestre, ki prenašajo življenje, namesto da bi ga živele.
Nastopajo ...
V njihovih vlogah so bolj ali manj prepričljivo nastopile Dunja Zupanec (Olga), Mojca Funkl (Maša) in Ajda Toman (Irina), v vlogi njihovega brata Andreja Prozorova se je dokazal novi član ansambla Gledališča Koper Rok Matek, kot njegova žena Nataša pa se je znova izkazala domačinka Mojca Fatur. Igrajo še Brane Grubar (Čebutkin) , Gorazd Žilavec (Kuligin), Gregor Zorc (Veršinin), Gregor Geč (Tuzenbah) in Aleksander Čaminski (Soljoni).
Kaja Cencelj
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje