Mladenič je na od ognja uničen avtomobil postavil pomaranče in upa na dobro prodajo. Fotografija slavnega fotografa Steva McCurryja, ki je zaradi avtorskih pravic sicer ne smemo pokazati, je dokument od vojne razdejanega Afganistana, obenem pa izjemno estetska fotografija. Je ena tistih, ob katerih se zastavlja vprašanje, ali estetske podobe oziroma lepota poudarjajo ali prikrivajo resnico. Nigerijsko-ameriški fotograf in pisec Teju Cole je denimo McCurryjeve fotografije kriznih žarišč označil za izredno dolgočasne; so uprizorjene ali so vsaj videti, kot bi bile.

In v spletnem časopisu platforme za fotografijo Lens Culture so zapisali relevantno vprašanje, ali fotografija sploh zmore predstaviti kompleksnost situacije v Afganistanu in kako objektivne fotografije te teme sploh lahko so.

Življenje v Afganistanu, kakršnega več ni
Vprašanje se gotovo navezuje tudi na delo v Iranu rojene fotografinje Kiane Hayeri, ki je sedem let preživela v Afganistanu, državo pa še vedno obiskuje. Tako je nastala serija Obljube, vpisane v led, puščen na soncu, ki je na ogled v Galeriji Fotografija. Razstava pravzaprav prikazuje Afganistan, kakršnega ni več. Dela so namreč nastala v letih pred ameriškim umikom iz Afganistana, ko so ženske uživale neprimerljivo več pravic kot danes, ko omejitve, s katerimi se spopadajo ženske, iz leta v leto zaostrujejo.

Tudi Hayeri, četudi tujka, se ob obisku države spoprijemajo z restriktivnimi ukrepi. Andreji Kočar, ki se je z njo srečala, je povedala, da ne more več obiskovati parkov ali restavracij, v katere je hodila: "Potovanje po državi je še kočljivo, ker me imajo po videzu lahko za Afganistanko in ker govorim afganistanski jezik. Če me zamenjajo za Afganistanko, sem takoj soočena z omejitvami. V trenutku, ko pokažem potni list in sem tujka ter govorim angleško, postanejo strpnejši. Ampak menim, da tudi to ne bo več dolgo trajalo."

Sorodna novica Afganistanske ženske novim prepovedim javnega govorjenja kljubujejo s petjem

Mlada urbana generacija, ki so ji pristrigli krila
Serija, ki je na ogled v Ljubljani, ponuja vpogled v vsakdanjik afganistanskih žensk med letoma 2018 in 2021, a Hayer je v Afganistanu fotografirala tudi številne druge motive. Kompleksnost in protislovja afganistanske družbe je med drugim predstavila v fotografijah, ki jih je posnela za revijo National Geographic. Res je šlo za fotografije, posnete v "obdobju svobode" pred letom 2021, vendar je bil Afganistan tudi tedaj konservativna muslimanska dežela. Fotografije pa med drugim prikazujejo mlajšo urbano generacijo, ki je odraščala po padcu talibanov in intervenciji ZDA od leta 2001 naprej. Vidimo denimo mlade moške, ki srkajo espreso in gledajo turške in indijske videospote, na katerih pa so cenzorji vseeno zameglili ženske dekolteje.

Zgolj leto dni po odhodu Američanov je fotografije Hayeri v časopisu New York Times pospremilo besedilo, ki med drugim o "novem" Afganistanu pove: uradnikom je bilo namignjeno, naj si pustijo rasti brade in da naj nosijo tradicionalna oblačila; prav tako naj se delo ob času molitve prekine; če potujejo več kot 72 kilometrov daleč, morajo imeti ženske moško spremstvo, prav tako ne smejo obiskovati srednjih šol; glasbo so uradno prepovedali, na cestah so predstavniki moralne policije … To je le nekaj "novosti", ki so zaznamovale Afganistan v zgolj enem letu. Do danes jih je bilo še več in ženske so danes praktično izgnane iz javnega življenja.

Sorodna novica 2,5 milijona afganistanskim ženskam onemogočen dostop do šolanja

Odpor v podzemlju
Čeprav obstaja upanje in obstaja odpor. Kot je Kiana Hayeri povedala Andreji Kočar, obstajajo "skrivne" šole v podzemlju, ki jih obiskujejo tudi dekleta. Ko se nakazuje uradni obisk iz najbolj konservativnega območja države, Kandaharja, šole zaprejo, ko je "zrak čist", jih znova odprejo. To je en indic tiste kompleksnosti Afganistana, zaradi katere je težko podati objektivno in reprezentativno podobo te dežele. Več o tej s fotografskim aparatom ujeti podobi in o delu Kiane Hayeri lahko izveste v današnji oddaji Osmi dan, kjer bodo prikazane tudi fotografije, ki so nastale po letu 2021 in niso del razstave Obljube, vpisane v led, puščen na soncu.

Islam v sodobnem BiH-u
Kiana Hayeri zadnja leta živi v Sarajevu, torej v prestolnici Bosne in Hercegovine. Pred desetletjem se je precej govorilo o širjenju skrajnega islamizma v tej državi. Dejavna naj bi bila predvsem skrajna muslimanska ločina vahabitov, katere predstavniki, ki so se nastanili v BiH-u, naj bi bili povezani z Islamsko državo. Tedaj naj bi bilo v državi približno 4000 vahabitov, ki pa so živeli bolj kot ne izolirani od večinske družbe. K širjenju te ideologije naj bi pripomoglo tudi to, da so se nekateri mudžahidi med vojno v devetdesetih letih pridružili bošnjaški vojski, vahabizem pa naj bi podpirala tudi Savdska Arabija. V zadnjih letih se o tej temi sicer ne sliši veliko.

V Bosni in Hercegovini, natančneje v mestu Tuzla, je bil rojen Damir Avdić. Glasbenik ostre kitare in ostrega jezika, kot so pred leti zapisali v Delu, je tudi pesnik in performer, v zadnjem času pa je pozornosti deležen kot avtor in režiser predstave Šivi, ki so jo uprizorili v Stari elektrarni.

Posledic vojne v BiH-u še ni bilo mogoče izbrisati
Če smo že govorili o zaostrovanju razmer v povojnem Afganistanu in islamskem proselitizmu po koncu vojne na ozemlju Bosne in Hercegovine, tudi zdaj ostajamo pri temi časa po vojni. Predstava Šivi se namreč navezuje na posledice vojne v BiH-u za posameznike, in to čeprav je od vojne in podpisa daytonskega sporazuma minilo že skoraj 30 let.

Travma briše mejo med dejstvi in fantazijo
Da je zavest o tej vojni še vedno prisotna, so med drugim prejšnji teden dokazali prispevki na konferenci Vojna in gledališče v produkciji zavoda Maska, ki je bila skupaj s predstavo Šivi del evropskega projekta Moj dom. Enega od izvorov zagate glede možnosti verodostojnega pričevanja o dogajanju med vojno je poudaril profesor na oddelku za angleški jezik in literaturo, sicer pa filozof Damir Arsenijević. Podal je hipotezo, da travma zabriše mejo med tem, kar se je res zgodilo, in tem, kar je fantazija. Zaradi travme posamezniki nekaj težko umestijo bodisi v resničnost bodisi v fantazijo.

Damir Avdić je projekt Šivi ustvaril na podlagi avtobiografskih pričevanj iz časa vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih. Na odru naj bi se odvile zgodbe, ki so se zares zgodile. Če upoštevamo zgornjo tezo Arsenijevića, seveda lahko dvomimo, ali se je res vse zgodilo tako, kot je izrečeno. Gotovo pa je, da je to resnica, pa četudi subjektivna, je to resnica, znotraj katere ljudje živijo.

Iz ene države je pobegnil, druga ga je želela izgnati
Ob predstavi se je z Avdićem pogovarjala Nataša Žunić. Avdić je dom našel v Sloveniji, ki pa ga je pred nekaj leti zaradi birokratske napake želela izgnati iz države. Torej tudi zanj je bila vojna še dolgo po njenem koncu in njegovem odhodu iz BiH-a dejavnik, ki je vplival na njegovo življenje.

Z Natašo Žunić je sicer govoril o tem, zakaj je po 30 letih še vedno pomembno, da ne pozabimo vojne grozote, zakaj se zgodovina ne ponavlja, ampak traja, kako je ustvarjal glasbo s svojo skupino Rupa u zidu ravno v času, ko je na Balkanu zagorelo in kdo danes prihaja na njegove koncerte. Poanta, da se zgodovina ne ponavlja, je pomembna, saj pristajanje nanjo ovira možnost pravega razumevanja vsakokratnega izvora konfliktov. Drži, da se vzorci ravnanja, odločanja in geopolitičnih konfliktov ponavljajo, vendar so okoliščine vsakega konflikta specifične in neponovljive.

Hrvaški igralec na stalnem delu na Danskem
Rojstvo v nekdanji Jugoslaviji in življenje na tujem je tudi del biografije Zlatka Burića, čeprav ta mednarodno uspešni igralec iz Hrvaške – rojen je bil v Osijeku – ni odšel zaradi vojne, ampak ga je na Dansko pripeljala ljubezen. Na Dansko se je preselil že leta 1981. Študiral je sicer psihologijo in sociologijo, vendar se je uveljavil kot igralec "na stalnem delu na Danskem", kot se izrazi Gregor Bauman, ki se je srečal z Burićem.

Verjetno bi lahko za dozdajšnji vrhunec Burićeve kariere označili sodelovanje z režiserjem Rubenom Östlundom, ki je bil že nominiran za oskarja, je pa tudi prejemnik canske zlate palme in evropske filmske nagrade. Za nastop v njegovem filmu Trikotnik žalosti je tako imenovanega evropskega oskarja prejel tudi Zlatko Burić. V tej črni komediji o zvezdniškem paru, ki ga kot medij promocije na družbenih omrežjih povabijo na superjahto, ki doživi brodolom, je Burić upodobil ruskega oligarha Dimitrija. Lahko bi rekli, da jugoslovansko poreklo podobno kot Radeta Šerbedžijo zaznamuje tudi Burića: s tem mislimo "aboniranost" na vloge Rusov ali Srbov oziroma Slovanov.

Raje radikalni kulturni aktivist kot elitni igralec
Burić je torej vstopil v svet "elite filmske umetnosti", vendar mu je še vedno bližje pankovska etika in scena, ki je nanj močno vplivala v mladosti, razvejana scena na Danskem pa tudi po njegovi selitvi v tujino. Sam se prišteva med igralske pankerje in radikalne kulturne aktiviste ter tudi že s svojo podobo razmršenih las daje vedeti, da privolitev v kalupe ni zanj. Na to namiguje tudi to, da je mnogo let prijateljeval z Markom Brecljem in da ga navdušuje politično angažirana dramatika Bertolta Brechta.

Lahko bi rekli tudi, da je prijazen človek. O srečevanju z naključnimi mimoidočimi je pred nekaj meseci v intervjuju za Val 202 povedal: "Sicer je tu in tam utrujajoče in zahteva energijo, a je prijetno. Lepo je, če se ljudje podpiramo med seboj in tak občutek imam na ulici. Zanimivo pa je s tega vidika: jaz kot neki tujec sredi tržnice … prvič na Danskem se je zgodilo, da me imajo rade tudi babice. To je zelo zanimivo v smislu integracije."